Pont du Gard je prava mojstrovina starodavne arhitekture in danes velja za  eno najlepših rimskih stavb v regiji. Pont du Gard je rimski akvadukt, zgrajen v prvi polovici 1. st. n. št.  Most je del akvadukta Nimes, 50 km dolgega sistema, ki je  z vodo oskrboval mesto Nimes (včasih znano tudi pod imenom Nemausus). Zgrajen je bil kot tronivojski vodovod, ki ga sestavlja več kot 50 obokov. Visok je 50 m in je omogočal pretok vode čez reko Gardon. Po dolžini najvišji del mostu meri približno 300 m, srednji del meri 240 m in najnižji del 140 m. V širino meri v spodnjem delu 6 m, zgornji del, po katerem teče voda, pa meri 1,2 m. Rimski arhitekti in hidravlični inženirji so pri načrtovanju tega trinadstropnega mostu ustvarili tehnično mojstrovino, ki danes velja tudi za umetniško delo.

 

PONT DU GARD SKOZI ČAS

Vodovod, ki poteka čez Pont du Gard, je včasih prenesel približno 40 000 m³ vode na dan čez 50 km do vodnjakov, kopališč in domov prebivalcev mesta Nimes. V uporabi je bil vse do 6. st. n. št., vendar je že po 4. st. n. št. zaradi slabega vzdrževanja prišlo do  njegove zamašitev zaradi mineralnih usedlin in naplavin, ki so sčasoma povsem ustavile pretok vode. Po propadu Rimskega cesarstva je propadal tudi vodovod in Pont du Gard je ostal večinoma nedotaknjen. Stoletja so bili za vzdrževanje, v zameno za pravico zaračunavanja cestnine potnikom, ki so most uporabljali za prečkanje reke, odgovorni lokalni lordi in škofje. Sčasoma so nekaj njegovih kamnitih blokov izropali, v 17. st. pa mu je bila povzročena resna škoda. V 18. st. je pritegnil vse več pozornosti in postal pomembna turistična destinacija. Kasneje je doživel vrsto prenov, ki jih je naročila država, vrhunec pa je doživel leta 2000 z odprtjem novega centra za obiskovalce in z odstranitvijo prometa in zgradb iz svoje neposredne okolice. Danes predstavlja eno od najbolj priljubljenih francoskih turističnih znamenitosti, zato mu je namenjena pozornost številnih ljubiteljev zgodovine in umetnosti.

 

KAKO JE AKVADUKT SPELJAN?

Lokacija mesta Nimes je bila, ko je šlo za oskrbo z vodo, nekoliko neugodna, saj je okolica mesta precej ravninska, zato je dovod vode do mesta predstavljal težavo. Edina možnost, da bi speljali vodo do mesta, je bila s severne strani mesta, kjer je bilo območje nekoliko dvignjeno in kjer se je nahajalo tudi več izvirov. Vodovod je bil zgrajen z namenom, da je preusmerjal vodo iz izvira Fontaine d’Eure v vozni bazen v mestu Nimes. Od tam so vodo razdelili po fontanah, kopelih in domovih po mestu. Razdalja med izvirom in mestom znaša približno 20 km, vendar vodovod poteka po vijugasti poti, zato njegova dolžina meri še nekoliko več. Tako je bil speljan zato, ker se je moral izogniti hribovju.

Izvir in začetek vodovoda v Fontaine d’Eure leži na 76 m nadmorske višine in je le 17 m višji od predelnega bazena v Nimesu. Kljub majhni razliki v nadmorski višini, je bila le-ta dovolj velika za vzdrževanje enakomernega toka vode za do 50.000 prebivalcev rimskega mesta. Povprečni naklon vodovoda je le 1 m na 3.000 m. Po celotni dolžini se ta padec še zmanjšuje. Pont du Gard se v 400 m spusti za samo 2,5 cm. Povprečni naklon med začetkom in koncem vodovoda je precej manjši, kot je bilo drugače običajno pri rimskih vodovodih in znaša približno desetino povprečnega naklona nekaterih akvaduktov v Rimu.

Razlog za razlike v naklonih vzdolž poti akvadukta je, da bi enoten naklon pomenil, da bi bil Pont du Gard za takratno tehnologijo previsok. S spreminjanjem naklona vzdolž poti so inženirji akvadukta uspeli znižati višino mostu za 6 m, tako da je bila končna višina 50 m nad reko.

 

GRADNJA IN MATERIALI

Glavna gradnja vodovodnega sistema je potekala v času vladavine cesarja Klavdija in Nerona ter je trajala 10–15 let, medtem ko je gradnja mostu Pont du Gard trajala manj kot 5 let. Vodovod v celoti zajema nekaj 100 m predorov, tri kotline in približno 20 mostov, od katerih je prav Pont du Gard najbolj poseben.

Most je zgrajen iz mehkih rumenih apnenčastih blokov, pridobljenih v bližnjem kamnolomu. Najvišji del konstrukcije je izdelan iz blokov, povezanih z malto. Na vrhu je naprava, zasnovana kot vodni kanal s kamnitimi ploščami, prekritimi s kalcijevimi usedlinami. Zaradi številnih znanstvenih študij zdaj vemo, da je bila za dokončanje gradnje potrebna velika količina kamnine. Uporabili so več kot 21.000 m³ kamnine, ki je tehtala več kot 50.000 ton. Poleg tega so arheologi odkrili tudi dokaze o tem, kako dobro je bil projekt organiziran, saj so na kamnih našli oštevilčenja in opore, ki so služile kot odri in dokaz o uporabi dvigal.

Materiali, uporabljeni pri gradnji Pont du Gard, so bili pridobljeni iz kamnoloma Estel, ki se nahaja približno 600 m od spomenika na levem bregu reke Gardon. Tamkajšnja kamnina je mehak, grobo rumen apnenec. Za namen gradnje, ne le za izgradnjo Pont du Gard, temveč tudi za izgradnjo različnih mostov in nosilcev propusta, ki so bili potrebni za izdelavo vodovoda, so izkopali okoli 120.000 m³ rezanega kamna. Lokacija kamnoloma je bila zelo praktična, saj so material lahko prevažali z ladjo.

 

OSKRBA Z VODO

Akvadukt naj bi mesto Nimes oskrboval s približno 40.000 m³ vode na dan. Transport takšne količine vode od izvira do mesta, je trajal približno 27 ur. Voda je v mesto najprej prispela v manjši bazen. Iz vodovoda se je zlivala v bazen skozi približno 1 m široko odprtino. Skozi 10 lukenj v steni s premerom 40 cm je voda odtekala v glavne vodovode poti po mestu. Bazen je imel tudi 3 iztoke na dnu, ki naj bi napajali bližnji amfiteater, kadar so Rimljani prirejali umetno ustvarjene pomorske bitke. Po kasnejših raziskavah so ugotovili, da je bil bazen najverjetneje ograjen in pokrit s streho. Našli so tudi ostanke keramike, mozaike ter freske z različnimi živalskimi motivi.

Morda se danes sliši načrtovanje takšnega mostu preprosto, toda pred toliko leti je bil nadzor pretoka in oskrbe z vodo ključnega pomena za uspeh in širjenje Rimskega cesarstva. Sistem akvaduktov, zgrajenih po celini, je bil bolj izpopolnjen kot kadarkoli dotlej. Možnost transporta in shranjevanja vode je omogočila kolonizacijo novih območij. Tehnike in pristopi, ki so jih razvili že Rimljani pred skoraj 2000 leti, se po svetu tako uporabljajo še danes.

 

Avtorica: Deja Mavri