Dr. Vojkan Jovičić je leta 1989 končal Fakulteto za gradbeništvo na Univerzi v Beogradu v Srbiji. Specializiral se je za geotehniko in leta 1993 na isti univerzi tudi magistriral. Na Univerzi v Londonu v Veliki Britaniji je doktoriral iz geotehnike. Dr. Vojkan Jovičić je docent na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani in dolgoletni direktor podjetja IRGO Consulting d. o. o.

Dr. Vojkan Jovičić je leta 2003 začel poučevati geotehnično tehniko na Univerzi v Ljubljani. Kot rezultat raziskovalnega dela je objavil več kot 70 znanstvenih člankov na različne tematike: majhna deformacijska togost tal in kamnin, anizotropija tal, struktura tal, mehansko obnašanje peska, konstitutivno modeliranje trdih tal in mehkih kamnin in druge. Je avtor in soavtor več kot 600 tehničnih poročil, ki pokrivajo široko področje inženiringa tal in kamnin.

V svoji karieri je projektiral več kot 50 km cestnih in železniških predorov, ki so bili zgrajeni v Sloveniji, Bosni in Hercegovini, Črni gori in Italiji. Dr. Vojkan Jovičić je bil predsednik Slovenskega geotehničnega društva (SLOGED) v obdobju med letoma 2012 in 2016.

  1. Kako to, da ste doktorirali iz geotehnike?

V bistvu je odločitev padla takrat, ko se je odprlo mesto za asistenta na Univerzi v Beogradu, kjer je katedro za geotehniko vodil prof. Maksimović. Rekel bi, da sem se odločil bolj zaradi mentorja kot zaradi same teme. Vedel sem, kakšen strokovnjak je prof. Maksimović, in ko se je pojavila priložnost, sem jo z veseljem sprejel. Kot študenta me geotehnično inženirstvo ni toliko zanimalo, vendar se je to sčasoma spremenilo.

  1. Katere informacije so ključne pri načrtovanju predorov in v kolikšni meri se te napovedi tekom projekta uresničijo?

Najbolj osnovna je geološka zgradba. Pri predorih pa je tako, da se le-ta ugotavlja v relativno majhnem odstotku v odnosu do celotne hribinske mase, ki bo pod vplivom gradnje predora. Za predor, ki je dolg 4 km, boste recimo dobili po eno vrtino na oba portala in še eno ali dve vrtini vmes. Torej lahko rečemo, da so predori najbolj od vseh geotehničnih konstrukcij odvisni od geologije. Tla oziroma hribina pa je najmanj raziskovana za potrebe načrtovanja le-teh. Pri načrtovanju predorov dobimo od geologov vzdolžni geološki profil, ki pa je interpretacija geoloških kart, ne samo teh 3-4 vrtin. V karieri sem delal na predorih, kjer je bila geologija popolnoma zgrešena, in tudi na projektih, kjer je bila geologija zelo natančna. Ta druga situacija je vezana na že izvedene predorske cevi, za katere je bilo treba narediti drugo cev, tako da so bila kartiranja že izvedenega predora zelo dobra napoved tega, kar se bo našlo v sosedni cevi. Ne glede na to, pa je ključna stvar pri izvajanju predora ta, da se pred tabo odpre geologija – to je ta trenutek, ko geolog oceni in kategorizira hribinsko maso. Zato se predori gradijo po sistemu opazovalne metode, kar pomeni, da imamo, ko pridemo na določeno stacionažo, na voljo veliko podatkov, ki jih potem uporabimo za napoved obnašanja hribine in pravilno določimo potrebne podporne ukrepe. To je dejansko bistvo metode NATM (New Austrian Tunneling Method). Iz povratnih analiz, ki so ključen del NATM metode, se projektant veliko nauči o odzivu hribine in kot rezultat nam ta metoda omogoča optimiziranje gradnje. Dva ključna faktorja pri načrtovanju predora sta torej: geologija in geološka zgradba hribinske mase.

  1. Kateri predor vam je predstavljal največji izziv do sedaj?

Mogoče je bil najtežji sam začetek – predor Sozina v Črni Gori. To je predor dolžine 4km, ki povezuje zaledje Črnogorskega primorja s Črnogorsko obalo. Ta predor je bil zelo raznolik. Vseboval je vse od andezitov, ki so vulkanske kamnine in zelo hitro razpadajo, preko tofitov, ki nabrekajo, apnenca, tektoniziranih kamnin do visokega nadkritja. Projekti, ki so mi predstavljali izziv, so bili tudi tisti, v katerih so nastale porušitve kot rezultat neupoštevanja tehnološke sekvence s strani izvajalca, kar se pogosto zgodi, če v predoru ni dovolj kontrole. Želja po hitrejšem napredovanju in cenejši izvedbi na splošno rezultirata v  progresivnih deformacijah in porušitvah, ki pa na koncu prinesejo novo ravnovesje. Potem je treba videti, kako prestopiti iz stanja novega ravnovesja v eno varno delovno okolje, kar je veliki izziv za vsakega projektanta.

  1. Kako mislite, da bo geotehnika napredovala v Sloveniji in regiji?

Jaz mislim, da je geotehnično inženirstvo dejansko preseglo meje gradbeništva ali rudarstva kot tehnične discipline, ker je človek s svojim posegom v prostor je šele pred kratkim razumel, kako le-to vpliva na okolje in je v tem smislu geotehnika širši pojem kot gradbeništvo, rudarstvo … To je skupni imenovalec za vse te discipline. Zato mislim, da smo na inštitutu IRGO pokrili več disciplin in nam ta multidiciplinarni fokus omogoča uspeh. Če bi bili koncentrirani samo na gradbeništvo, ne bi mogli odgovoriti na zahtevnosti geotehničnih problemov. Razvoj geotehnike v Sloveniji in regiji bo šel v korak s svetovnim razvojem na tem področju. Srečaujemo se tudi z mnenjem, da je geotehnika zelo neopredeljiva disciplina in da je tam veliko stvari, ki se ocenjujejo, a ne računajo – to je zaključek, ki je bil mogoče pravilen 40 let nazaj, danes pa to absolutno ne drži več. Zdaj imamo zelo razvita orodja, ki omogočajo zelo natančne izračune, povezovanje različnih fenomenov, ki se dogajajo v materialih (mehanika fluida, kamnin, zemljin … ), interakcije kontaminantov, temperaturne vplive … To je tudi veliki izziv za strokovnjaka, ker mora obvladati fundamentalne in fizikalne zakone, da bi lahko razumel in interpretiral številke, ki dobi s temi programi.

  1. Kateri predmeti, menite, da so najbolj pomembni: statika, dinamika, geologija?

Jaz sem študiral statiko konstrukcij na 4-letnem študiju gradbeništva, v petem letu sem specializiral hidrotehnične konstrukcije, potem pa sem magistriral iz geotehničnih konstrukcij. To me je pripeljalo do dodiplomskega študija in doktorata iz geotehnike v Angliji. Moral sem res pokriti celoto, da bi razumel problematiko, s katero se ukvarjam. Tako da je statika vsekakor osnovna veda, ki je značilna za gradbeništvo – tista nas loči kot zasebno stroko. Mehanika tal in mehanika kamnin sta tudi osnovni vedi, ki sta zelo pomembni za inženirja geotehnike. Geologijo, kot eno od fundamentalnih ved za geotehniko, sem skozi kariero naštudiral sam – a vsa ta znanja, ki sem pridobil, so bila rezultat sprotnega profesionalnega napredovanja, kar je v naši stroki nujno potrebno.

 

  1. Vi ste profesor, direktor, odgovorni projektant. Kaj pomeni opravljati te 3 pomembne vloge?

Mislim, da to nikakor ne bi zmogel narediti brez pomoči tima, ki ga imam na inštitutu. Tako kot oni meni pomagajo, tako tudi jaz pomagam vsakemu posamezniku. Da sem prišel do tega, da sem izredni profesor, direktor inštituta in odgovorni projektant, je rezultat tega, da sem imel zelo močno željo, da razumem to, s čimer se ukvarjam. Da sem izredni profesor na fakulteti, je bila moja želja že od samega začetka. Vendar sem po zaključku študija začutil, da ne bo dovolj, da to, kar sem se naučil, predajam naprej samo na fakulteti, ampak sem si želel znanje preskusiti tudi v praksi in tako sem postal odgovorni projektant. Ne morem reči, da sem imel že od nekdaj željo po vodstveni funkciji. Ampak ko se enkrat znajdeš v tej situaciji, je na tebi, da se odločiš, ali boš položaj sprejel, ali ne. Tako zdaj, kot pred 16imi leti, ko sem začel, se trudim, da IRGU peljem naprej in poskrbim za svoje sodelavce in institut.

  1. Kaj menite, kako bodo nova tehnologija in novi materiali spremenili geotehniko?

V primerjavi z recimo elektrotehniko imamo v gradbeništvu zelo počasne spremembe. To, kar je bistveno spremenilo način, kako delamo v geotehniki, je izdelava pilotov in diafragem, kjer smo začeli reševati podporne in oporne konstrukcije z vertikalnim elementom, vpetim v tla. Razvoj sidrne tehnologije je tudi zelo pomemben, jet grouting postopki in uporaba geotekstilov. Tehnološka revolucija se izraža tudi v BIM orodjih in načrtovanju v treh dimenzijah. V osemdesetih let, ko sem začel delati, smo risali risbe na paust papirju, da bi potem okoli 2000 začeli z AutoCAD risbam v 2D. Nekje okoli leta 2015 smo v proces uvedli kompletno dokumentacijo v 3D in zdaj potrebne risbe v dveh dimenzijah izvlečemo iz prostorskih modelov. Digitalizacija v gradbeništvu je še v začetku in v bližnji prihodnosti bomo videli velike napredke na področju digitalnega grajenja in vodenja objektov.

  1. Kaj je Vaš nasvet za mlade inženirje in inženirke?

To kar bi želel sporočiti mladim inženirjem je, da je gradbena stroka zelo lep in resen poklic, v katerem ni prostora za nič drugega kot za pošteno delo, saj bodo vse napake prišle enkrat na plano. To ni sprint, temveč maraton, ki traja 40 let, in v katerem svojo hitrost pospešuješ z leti – v tem maratonu skozi leta postajaš boljši strokovnjak in tudi vedno bolj učinkovit. S svojim delom lahko za seboj pustiš nekaj vidnega – kot na primer most, predor ali zgradbe. Na ta način lahko izboljšaš življenje številnih ljudi. Enostavno povedano, delamo nekaj pomembnega in tega se je treba zavedati. Če je to motivacija za vas, ki to berete, pa boste vedeli sami.

Avtor: Stefan Kordić