V tokratni izdaji vam predstavljam strokovnjaka, ki sem ga imela privilegij spoznati na gradbišču gradnje mostu čez reko Savo, ki bo del avtoceste Šabac – Ruma – Loznica v Srbiji.

  1. 1. Po končani gradbeni fakulteti v Nišu ste se zaposlili kot inženir gradbeništva v GP Mostogradnja, kjer ste delali na projektu obvoznice okoli Beograda. Kaj je obsegalo vaše delo in kako ste se znašli kot mladi inženir na tako velikem projektu med izkušenejšimi kolegi?

Moj začetek  je bil v glavnem enak kot pri drugih inženirjih na gradbišču. Najprej sem se učil pisati gradbeno knjigo in pošiljal napovedi del. Spoznaval sem se s projekti in se učil, kako je treba delati. Prvič sem videl tako veliko mehanizacijo, kako se prebijajo piloti, kako se delajo veliki mostovi … Imel sem šefa, ki je bil izkušen tehnik tik pred upokojitvijo. On me je učil, kaj je treba delati, kako kontrolirati, kaj gledati in me počasi vključeval v posel. Bil mi je velika podpora in mentor, ki je vlival na mojo samozavest, kar mi je prišlo zelo prav v prihodnosti.

 

  1. Leta 2008 ste šli v Rusijo in tam delali kot šef enega dela gradbišča mestnega stadiona NK Ural v Jekaterinburgu. Kako to, da vas je pot zanesla tja in kakšne izkušnje ste pridobili, ki jih v domači državi ne bi? 

Želja za odhodom v tujino je prišla istočasno kot poziv na razpis za delo. Kolega s fakultete, ki je že pred menoj odšel v Rusijo, mi je pomagal z nasveti, zato sem se odločil oditi. Način dela tam je popolnoma drugačen; dela se 24 ur, v dveh izmenah, dnevni in nočni. Pogoji so ekstremni, npr. nizke temperature, ki zahtevajo segrevanje betona, česar pri nas v Srbiji ni. Videl sem, kako se veliki projekti lahko hitro dokončajo s pomočjo močne organizacije, dobre logistike in finančne podpore. V manj kot enem letu smo končali stadion, kjer se je kasneje igralo svetovno prvenstvo. Delo v Rusiji mi je prineslo veliko izkušenj in samozavesti.  Zanimiva prigoda je bilo betoniranje štirih temeljev za reflektorje (400 kubikov betona) v eni noči. Dogajale so se tudi slabe stvari, npr. med betoniranjem tribune se je zrušila opažna konstrukcija, ker je nekdo umaknil opore, vendar se je ta napaka hitro sanirala in rešila. Poleg vsega tega sem se naučil ruščine. Delal sem z Rusi in vsa dokumentacija in programi so bili v ruščini (AutoCAD in Word). Pomagalo mi je to, da so bili inženirji tam tudi iz držav bivše Juge, zato smo se lahko posvetovali glede neznanih izrazov. V bistvu je bil to velik izziv, velik projekt s 500 delavci v dnevni in 500 delavci v nočni izmeni. Delalo se je vsak dan, včasih pa tudi 30 ur brez prestanka.

 

  1. Strokovna pot vas je peljala nazaj v Srbijo, in sicer v podjetje Inter-kop, kjer ste kot šef gradbišča delali na projektu za sanacijo mostov in gradnjo novega mostu čez reko Pepeljušo. Potem ste bili tudi odgovorni izvedenec za gradbena dela na stadionu FK Radnički v Nišu. Kakšne razlike ste opazili v delovanju gradbišč v Rusiji in Srbiji? 

V Srbijo sem se vrnil predvsem zaradi svetovne gospodarske krize,  če te ne bi bilo, bi verjetno ostal v Rusiji. K mostovom sem se vrnil po enoletnem premoru. Prva velika razlika je bila, da se v Srbiji dela le 10 ur. Ko so se sodelavci po končani izmeni odpravljali domov, sem pomislil: »Kam greste, pojdimo delat!«. Zanimiva prigoda se mi je prav tako zgodila na razgovoru za službo, ko mi je direktor rekel, da bom delal v drugi izmeni, jaz pa sem mu odgovoril, aha, torej ponoči, tj. od 20. do 8. ure. Presenečeno me je pogledal in rekel, da ne ponoči, ampak od 14. do 22. ure. Na splošno se je v Rusiji vse reševalo na licu mesta, tj. takoj in nujno. Direktor projekta je bil na stadionu vsak dan, vse se je rešilo v sekundi – če je bila potrebna dodatna mehanizacija, potem se je pojavila v dveh urah. Ko sem se vrnil v Srbijo sem se moral navaditi na počasnejši potek dela in na dejstvo, da je treba vse zadeve organizirati vnaprej. Sistem tu je drugačen, kar je verjetno odvisno tudi od financiranja projekta. V Rusiji je vse potekalo bolj gladko in hitreje.

 

  1. Leta 2013 ste se zaposlili v azerbajdžanskem podjetju Azvirt, ki že vrsto let opravlja velike gradbene posege v Srbiji in v katerem ste še danes. Pri gradnji 40 km dolge avtocesteLjigPreljina ste delali kot odgovorni izvajalec gradbenih del za mostove in betonske konstrukcije. S kakšnimi izzivi ste se tu srečevali?  

Avtocesta po mojem mnenju predstavlja vrh gradbeništva, saj zahteva posebne kvalitete izvedenih del. Veliki izziv je sinhronizacija del z drugimi kolegi glede nasipov, ureditev rečne struge, mostov, škatlastih ter cevastih prepustov itd. ter seveda končati v roku in kvalitetno. Glede na to, da sem ostal do konca projekta, sem šel čez vse izvedbene faze, čez sklepanje pogodb, pogajanja in končno fazo, kjer smo vključevali večje število mehanizacije, da bi se dela končala ob predvidenem roku in da bi se izpolnila predvidena dinamika dela.

 

  1. Delali ste tudi na projektu železniškega predora »Čortanovci«, kjer ste bili na poziciji namestnika direktorja projekta. Kako ste se znašli v tej vlogi in kakšni izzivi so bili pred vami?

Naše podjetje je dobilo izvedbo ene polovice železniškega predora. Prvič sem delal predor, zato sem rabil nekaj mesecev uvajanja, da bi razumel projekt, ampak ta izziv mi je bil všeč. Bil sem zelo ponosen, da sem bil po gradnji stadiona in mostov še del gradnje železniškega predora. Velik izziv nam je predstavljala slaba geološka zgradba hriba Fruška gora, ki je v glavnem sestavljena iz »ljiškega lesa« ali puhlice, ki je mešanica peska in gline s primesmi vode. Na tem materialu je bilo skoraj nemogoče izvajati dela, a nam je uspelo. Uporabljena je bila »nova avstrijska metoda predorogradnje«. Moja naloga je bila organiziranje gradbišča. Delalo se je 24 ur, saj so bile glavni izvajalci ruske železnice (RŽD), ki so vnesle ta sistem. Prihajalo je veliko strokovnjakov s področja geologije, da bi videli, kako delamo in da bi nam pomagali glede materiala za injektiranje, saj se je hrib ob vsakem posegu sesul. Težko je bilo stabilizirati puhlico in prebiti cel predor.

 

  1. Danes delate na projektu avtocesteRuma – Šabac – Loznicana sekciji 2 – na 1,5 km dolgem mostu čez reko Savo. Tukaj ste na poziciji glavnega direktorja projekta. Ali nam lahko razkrijete, kakšne izkušnje in znanja moraš imeti, da bi lahko opravljal takšno delo?  

Na tem projektu smo začeli delati junija 2020. Mene so postavili na mesto direktorja projekta. Zahteve investitorja za ta položaj so bile: 15 let delovne dobe in minimum 10 let izkušenj na podobnih projektih, npr. pri gradnji mostov. Do zdaj smo končali že velik del posla. Začeli smo delati ploščo. Rok za konec del je leta 2023, ampak naši plani so, da bi most končali že do decembra 2022. Aprila letos se bo začela gradnja prvega dela (21 km) avtoceste RumaŠabac, ki se bo povezal s tem mostom, da bo ena celota avtoceste potem zaključena.

Večji del mojega dela obsegajo menedžerske oz. vodstvene sposobnosti glede pogajanj in načrtovanja proračuna. Ne gre le za organizacijo gradbišča in izvajanje del, ampak tudi za načrtovanje izvedb in kako ostati znotraj finančnih okvirjev, predvidenih rokov in da bi bilo vse v skladu s predpisi in pravili stroke. Jaz podpisujem finančne dokumente in pisma, ki jih pošiljamo investitorju in nadzoru ter sem vse od prvega dne odgovoren za celotno organizacijo gradbišča. Odgovoren sem za povezovanje vsega; kdo izvaja dela, za pojačenje tehnične priprave, iskanje tajnice, IT strokovnjaka za povezovanje računalnikov, gradnjo kampa itd. To je organizacija, ki se počasi širi, zato je o tem treba razmišljati vnaprej, prav tako kakor pri igranju šaha – razmisliti moraš, kateri korak boš naredil, da boš zmagal.

Verjamem, da so leta izkušenj in moj karakter pripomogli, da se povzpnem do te  pozicije in tukaj tudi ostanem. Dogovor je bil, da če se ne znajdem v roku enega meseca, mi bodo našli zamenjavo. Minilo je skoraj eno leto in izpolnil sem pričakovanja, ki so bila postavljena za to leto. Premikamo se pred načrtovanim rokom in investitor je zadovoljen. Pozicija vodje projekta mi je všeč in čeprav se oddaljujem od stroke, si želim tukaj ostati. V prihodnosti bi si želel delati kot vodja celotne avtoceste, kjer je potrebna še večja sinhronizacija.

 

  1. Vsak projekt, na katerem ste delali, se je izvajal v drugem mestu ali državi. Kako ste se prilagodili in koliko prostega časa imate?

Delovni čas v gradbeništvu ne obstaja. Jaz sem pogosto tudi zvečer na mobitelu. Radi rečemo, da se dan nikoli ne konča, čeprav nerad prinašam delo domov. Ko sem bil še mlad inženir, mi je šef rekel, da bom Srbijo spoznal po dolgem in počez, prav tako tudi nekatere druge države, kar se je izkazalo za resnično. Selitve so pogoste, tudi spoznavanje novih sodelavcev in novih mest. V tem poslu ni prostora za počasno spoznavanje, že prvi dan mora biti tako, kakor da bi se poznali že več let. V poslu ni prostora za ovire, enako velja za druženje.

 

  1. Za konec bi vas prosila, če lahko podelite z nami najbolj koristen delovni nasvet, ki ste ga pridobili in bi nam študentom prišel prav.

Pomembno je biti vztrajen in željan učiti se, vedno spraševati, ker je normalno, da po koncu študija ne veš veliko o delu na gradbišču. Šef gradbišča je najbolje informiran in ima željo prenesti svoje znanje na mlade inženirje na gradbišču. Pomembna je tudi želja po napredku. Skozi projekte se učiš, zato je treba sprejeti vsako pozicijo, ki se pokaže.

 

Avtor: Jovana Rakić