Po tragediji, ki se je zgodila 14. avgusta 2018 v mestu Genova na severu Italije, kjer se je porušil viadukt Morandi, so na istem mestu v začetku avgusta letošnjega leta odprli nov viadukt z imenom San Giorgio. V tragediji leta 2018 je življenje izgubilo 43 ljudi, brez strehe nad glavo pa je ostalo kar 600 ljudi, katerih domovi so ostali pod ruševinami mostu.

Sedaj bivši »Ponte Morandi« ali Morandijev most je bil zgrajen med letoma 1963 in 1967 vzdolž avtoceste A10, ki je povezovala okrožja Sampierdarena in Cornigliano preko doline Polcevera. Ime je dobil po svojem konstrukcijskem inženirju in arhitektu Riccardu Morandiju, ki je slovel po inovativni uporabi armiranega in prednapetega betona, kasneje pa tudi po mostovih s poševnimi zategami. Morandijev most je bil most s poševnimi zategami, za katerega so bili značilni stebri, piloni in prekladna konstrukcija iz prednapetega betona, ki je bil prednapet le na 10 MPa in zato zelo občutljiv za razpoke, vdor vode in posledično za korozijo jekla za prednapenjanje. Do kolapsa 210 m dolgega odseka, ki se je zgodil med neurjem leta 2018, naj bi prišlo zaradi malomarnosti pri vzdrževanju mostu, za katero je osumljenih kar 70 ljudi.

Z gradnjo nadomestnega mostu z imenom San Giorgio so pričeli 25. junija 2019 in ga dokončali za italijanske razmere v rekordno hitrem času, tj. že 3. avgusta 2020. Gre za viadukt dolžine 1067 metrov in širine 30,8 metra, ki ga je oblikoval italijanski arhitekt Renzo Piano. Urbani most, kot ga je poimenoval Piano, podpira 18 vitkih armiranobetonskih stebrov, ki so med seboj oddaljeni med 50 in 100 metri.

Vsi stebri so enakega elipsastega prereza dimenzij 9,5 m x 4 m in višine 40 m s temelji, ki segajo do globine 50 m. Stebri podpirajo jekleno in betonsko prekladno konstrukcijo, ki je izolirana s sistemom podpornih naprav, ki so zasnovane za zaščito konstrukcije pred potresnimi aktivnostmi. Prekladna konstrukcija je razdeljena na 19 odsekov s šestimi voznimi pasovi, na katerih poteka promet v obe smeri, in sicer sta v vsako smer speljana dva vozna pasova in po en odstavni pas na vsaki strani. Spodnja stran prekladne konstrukcije se  dviguje od sredine proti robovom in po obliki spominja na ladijski trup, kar poskrbi, da most izgleda še  bolj lahkotno.

Veliko pozornosti je bilo namenjene varnosti same konstrukcije, zato je most opremljen z robotskimi avtomatiziranimi sistemi in senzorji za nadzor in vzdrževanje. Prav tako so na mostu vgrajeni tudi sistemi za razvlaževanje, ki preprečujejo kondenzacijo soli in s tem zmanjšujejo vpliv korozije. Za nemoteno delovanje razsvetljave, varnostnih sistemov in senzorjev so zadolženi fotovoltaični paneli, ki so nameščeni vzdolž roba mostu. Vse informacije, ki jih neprestano zajema sistem za monitoring, ki skrbi za varnost mostu, bodo omogočile bazo podatkov, ki bo služila kot osnova za nadaljnje študije, nadzor in uporabo objektov istega tipa.

Pri transportu materiala na gradbišče je bilo vključenih več kot 100 prevoznih sredstev in 70 ljudi, vključno s specializiranimi tehniki, upravljalci obratov in tehnologi za materiale, pri gradnji pa so bili uporabljeni samo certificirani materiali, na katerih je bilo opravljenih več kot 6000 laboratorijskih preiskav. Za betoniranje pilotov in plošče, na katero je bil nato položen asfalt, je bilo porabljenih 67 tisoč kubičnih metrov betona. V projekt, ki je vreden 202 milijona evrov, je bilo vključenih preko 330 podjetji, ki so bili v partnerstvu z dobavitelji in podizvajalci iz praktično vseh italijanskih regij, od Trentina do Kalabrije.

Slavnostna otvoritev mostu je bila posvečena po eni stran inženirskemu podvigu, saj so viadukt zgradili za italijanske razmere v rekordno hitrem času, po drugi strani pa spominu na žrtve, saj so po triminutnem molku prebrali imena 43 ljudi, ki so umrli ob zrušitvi prejšnjega viadukta. Pod novim mostom so postavili tudi spominski park z 43 drevesi, ki predstavljajo umrle v tragediji.

Luka Kondić