Ena izmed definicij gradbeništva je: tehnična stroka, ki se ukvarja s projektiranjem, statičnimi in dinamičnimi izračuni, gradnjo, sanacijo in porušitvijo grajenih objektov. Gradbeni inženir je inženir, ki je usposobljen za projektiranje in vzdrževanje najrazličnejših vrst objektov, kot so mostovi, ceste, pregrade, stavbe in tako dalje. Objekti, s katerimi ima inženir opravka, so lahko projektirani in grajeni tako, da hkrati zajemajo človeške in naravne faktorje. Gradbeno-inženirska stroka se je razvijala več tisoč let, da lahko danes naredimo okolje po meri, ki si jo želimo. Če bolj filozofsko pogledamo na to temo, lahko rečemo, da smo sposobni narediti toliko metrov mostu, kolikor let izkušenj imamo. Pridobitev vsakega znanja zahteva seveda tudi žrtve, posledica česar so lahko usodne napake. V bistvu so napake naš najboljši učitelj. Tako kot velja za vsako sfero življenja, tudi gradbeništvo ni imuno na njih. V tem besedilu si bomo pogledali nekatere izmed najbolj »zanimivih« napak, ki jih je naredila gradbeniška stroka skupaj z ostali udeleženci v procesu gradnje objektov.

  1. Letališče Gisborne:

Gisborne je mesto na vzhodni obali Nove Zelandije. Kar bi nam utegnilo biti zanimivo, je, da imajo letališče, ki je povezano z železniško progo. Čeprav je veliko letališč povezanih z železnico, v tem primeru proga kar neposredno seka pisto. Poleg te, na prvi pogled neumne, situacije, se do sedaj ni zgodila niti ena nesreča. S te piste vzletajo samo manjša letala, ki ne potrebujejo velike dolžine za polet, kar pomeni, da se vzlet zgodi tik pred progo. Kaj pa bi se zgodilo, če bi šlo nekaj narobe in letalo ne bi uspelo poletiti, je vprašanje, na katerega nihče ne želi spoznati odgovora.

  1. The Walkie-Talkie:

Stavba je znana kot najgrša londonska stavba. Nahaja se na ulici Fenchurch Street v Londonu. Stavba je visoka okrog 200 metrov in je peta najvišja stavba v mestu. Njena oblika je narejena iz konkavnih in konveksnih površin, ki so prekrite s stekleno fasado, kar ji daje zelo zanimiv izgled, vendar zaradi le-te nastaja ogromno problemov. Ena od površin je popolnoma v konkavni obliki, kar pomeni, da ko sije sonce, povzroča, da se svetloba močno odbija od površine. Tako močno odbijanje svetlobe je lahko razlog, da se zažge tepih v sosednji stavbi in da se poškoduje nekaj pokrovov luksuznih avtomobilov. Strokovnjaki pravijo, da lahko svetloba, ki jo odbija, škoduje tudi vidu. Druga negativna lastnost, ki je bila nakazana že pri fazi projektiranja, je ta, da se zaradi njene oblike zrak preusmerja na ceste spodaj in da se ob pihanju vetra ustvarja izjemno močan sunek. Čeprav ima stavba veliko napak, je zelo priljubljena pri turistih.

  1. Operna hiša v Sydneyju:

Operna hiša je zaradi svoje nevsakdanje oblike ena najbolj impozantnih stavb na svetu. Njena gradnja se je začela leta 1957, njen arhitekt pa je Danec Jorn Utzon. Veliko zanimivosti je povezanih z njo, saj je stavba pomembna tako z arhitekturnega kot konstruktorskega vidika. S konstruktorskega predvsem zaradi oblike lupin. Do sedaj še vedno ostaja skrivnost, kdo je oseba, ki se je odločila za takšno obliko. Izbirali so med kar 12 različnimi modeli in na koncu prišli do rešitve, ki je bila seveda cenovno najbolj ugodna. Danes lupine predstavljajo del sfere. To je omogočilo, da se uporabi opaž pri izdelavi vseh delov strehe. Strehe so narejene iz prednapetega betona. To je oda stavbi, pri kateri se je zaradi kompleksnosti streh za izračun prvič uporabljal računalnik. Poleg vse njene genialnosti je bilo ogromno problemov. Zaradi izjemno visokih stroškov in negodovanja prebivalcev je vlada pritiskala, da se gradnja čim hitreje konča. Tako so morali začeti z gradnjo, še preden je arhitekt Jorn Utzon dostavil končne načrte, kar je rezultiralo v številnih napakah. Stebri, ki naj bi nosili konstrukcijo, so bili narejeni predčasno in slabo dimenzionirani, zato so jih morali zrušiti in jih zgraditi na novo. Na sredini procesa je arhitekt dal odpoved ter vzel vse načrte s seboj (gradnja je potekala pred uporabo CAD ali BIM programskih paketov), kar je bistveno upočasnilo projekt. Zaradi slabega upravljanja je bila opera končno odprta 1973. leta, 16 let od začetka gradnje.

  1. Brooklyn Bridge Park:

Brooklyn Bridge Park je park, ki se nahaja v New Yorku. Ko so arhitekti načrtovali igralno mesto za otroke, se jim je zgodil spodrsljaj. Načrtovali so park, ki naj bi imel futurističen izgled, zato so na zemljo postavili kupole iz bleščeče kovine. Pozabili so, da je poleti sonce zelo močno: kupole so se tako ogrevale, da je obstajala nevarnost za otroke. Lokalna oblast je naročila zasaditev velikega števila dreves, da so zagotovili senco, ki naj bi preprečila prekomerno ogrevanje kovinskih kupol.

V nadaljevanju so nekateri bolj značilni zgodovinski primeri, ki predstavljajo mejnike v gradbeništvu in inženirstvu nasploh.

Kot primer bi lahko izpostavili egipčanske piramide. Na začetku, ko so Egipčani dobili idejo za gradnjo piramid, so si želeli graditi pod zelo ostrim naklonom, kot je na primer piramida, ki se nahaja na arheološkem nahajališču Meidum. Problem je, da zaradi materiala in načina gradnje piramide s tako ostrim naklonom niso bile izvedljive in nikakor niso mogli doseči želenih višin. Ko so enkrat razumeli, kaj je pravi razlog za porušitev, so začeli graditi piramide, kot jih poznamo danes, in sicer z manjšim naklonom. Celo piramidi Bent so spremenili naklon v času gradnje: do polovice ima večji naklon robov, od polovice naprej pa je ta manjši.

Piramide, ki jih poznamo danes, so rezultat izkušenj, ki so jih nabirali iz neuspehov svojih predhodnih izdelkov.

Drug primer je gradnja ladij v starem Rim. Po dolgoletnih izkušnjah so Rimljani naredili zelo sofisticirano ladjo. Ko so enkrat imeli koncept, so se domislili, da bi ladjo lahko povečali za določen faktor. Koncept se je izkazal kot zelo neuspešen. Njihov dizajn je izjemno dobro deloval na majhnih ladjah, ko pa so vse dele povečali za določen faktor, je nastala katastrofa. Nekateri so se porušili že pri gradnji. O teh problemih je razmišljal tudi Galileo. Izhajal je iz koncepta človeškega telesa: ugotovil je, da so nekatere kosti dvakrat daljše od drugih, vendar ne tudi dvakrat debelejše; torej mora obstajati neka povezava. Zato je začel s preizkušanjem materialov – bil je prvi, ki je preizkušal konzolni nosilec (osnova v gradbeništvu). Ne glede na to da je v svojih raziskavah naredil napako, je bil pionir, ki je zapisal, da moramo dobro poznati lastnosti materialov, preden začnemo nekaj graditi.

Kar je pomembno, je, da se zavemo napak, ki so jih naredili naši predniki, in da se trudimo, da jih ne ponavljamo. Nove se bodo še vedno dogajale, saj se stroka in znanost vedno razvijata. Za konec pa še modra misel :

»Progress, far from consisting in change, depends on retentiveness. When change is absolute there remains no being to improve and no direction is set for possible improvement and when experience is not retained, as among savages, infancy is perpetual. Those who cannot remember the past are condemned to repeat it. In the first stage of life mind is frivolous and easily distracted, it misses progress by failing in consecutiveness and persistence. This is the condition of children and barbarians, in which instinct has learned nothing from experience.«

George Santayana

 

Viri :

[1] https://www.youtube.com/watch?v=6NttMwQuay8

[2] https://www.youtube.com/watch?v=RMjJG0hGkxY

Gjorgjija Pandev