Nekdaj četrto največje jezero na svetu, velikosti 68 tisoč kvadratnih kilometrov, se izsušuje že od leta 1850. Na začetku dvajsetega stoletja so krivdo za izsušitev pripisovali visoki stopnji izhlapevanja. Manjšanje jezera se je pospeševalo od leta 1960 po tem, ko so rekam, ki so napajale jezero, spremenili struge. Po meritvah leta 2005 je jezero veliko le še 3500 kvadratnih kilometrov.

Aralsko jezero se nahaja v Srednji Aziji. Leži med Kazahstanom na severu in Uzbekistanom na jugu. Nastalo je v holocenu z vzdigovanjem zemljinega površja v delu morja, kar je povzročilo odmikanje vodne mase od kopnega in formiranje jezera. Jezero sta mnogo let napajali dve veliki reki: Amu Darja in Sir Darja. Ker nima odtoka, je višino gladine vzdrževalo naravno ravnovesje med dotokom in izhlapevanjem vode.

V 4. stoletju pred našim štetjem je Aleksander Veliki osvajal ozemlja Azije ob rekah, ki sta že dolgo veljali za življenjski žili Srednje Azije. Aralsko jezero in obsežni rečni delti so stoletja oskrbovali naselja vzdolž svilne poti, ki je Kitajsko povezovala z Evropo. Te starodavne skupnosti Tadžikov, Uzbekov, Kazahov in drugih etničnih skupin so se preživljale s kmetijstvom, ribištvom, živinorejo, trgovino in obrtjo.

Ladje na Aralskem jezeru včasih

Leta 1847 se je začela ruska vojaška prisotnost na Aralskem morju. Ruska cesarska mornarica je na jezeru uporabljala plovila za vojaške namene in ribolov. Uporabnost jezera se je spremenila, ko je Uzbeška sovjetska socialistična republika v začetku 20. let minulega stoletja postala del porajajočega se sovjetskega imperija in se je Stalin odločil, da bo srednjeazijske republike spremenil v velikanske plantaže bombaža. Podnebje tega območja ni primerno za kulturno rastlino, ki potrebuje za uspevanje veliko vode, zato je Sovjetska zveza izpeljala enega najslabših inženirskih projektov v svetovni zgodovini: na roke so skopali na tisoče kilometrov namakalnih kanalov, da bi vodo iz Amu Darje in Sir Darje preusmerili v okoliško puščavo. Reki sta služili manjšim namakalnim sistemom lokalnih prebivalcev že pred ogromnimi namakalnimi sistemi za množično proizvodnjo. Razvoj namakalnih sistemov se je pojavil po letu 1900, kjer pa so namakalni sistemi že bili, so le-te razširili. Sovjetska zveza je pred letom 1920 uničila mnogo namakalnih sistemov v Srednji Aziji, vendar so bili ti po letu 1920 obnovljeni. S tem se je pričel razvoj agrikulture. Začetek razvoja velikih kmetij je bil začetek ekološke katastrofe, saj se je uporaba namakalnih sistemov bistveno povečala.

Lega Aralskega jezera

Načrti Sovjetske zveze so igrali veliko vlogo v slabšanju razmer – naredili so načrte za izboljšanje ekonomskega stanja, ne da bi upoštevali pravila za okoljsko uravnovešenost. Pod vodstvom Stalina so kmetije pričele rasti. Z daljšimi, širšimi in nepokritimi namakalnimi kanali se je povečalo izhlapevanje preusmerjene vode, kar je zahtevalo še več vode za namakanje enako velike površine. Povečan dotok je povzročil poplavljanje in erozijo prsti. Zaradi povečane erozije in izhlapevanja je postala voda, uporabljena za namakanje, preslana in posledično neuporabna za namene agrikulture. Zaradi obsežne infrastrukture kanalov se je dotok rek v jezero začel naglo manjšati – medtem ko je povodje obeh rek ob jezeru leta 1960 znašalo 56 kubičnih kilometrov, se je do 80. let skrčilo na zgolj 6 kubičnih kilometrov. Največji, skoraj 1500 kilometrov dolg kanal Karakum, je preusmerjal tok Amu Darje do Turkmenistana, Ferganski kanal v Uzbekistanu pa je napajal Fergansko dolino, ki še danes velja za najbolj poseljeno in razvito regijo v Uzbekistanu. Vodne rezervoarje, kanale ter hidroelektrarne so gradili tudi v Tadžikistanu in Kirgiziji. Namakalni sistem je bil slabo in površno zgrajen. Strokovnjaki trdijo, da je bilo od 50 do 80 odstotkov vode izgubljene, še preden je ta dosegla polja. Izkoristek danes ni veliko večji. Kar se je skozi desetletja uspešno razvijalo, so bila umetna gnojila – uporaba le-teh se je med letoma 1960 in 1968 povečala za 282 odstotkov na približno 2 milijona hektarjev manjši površini zemlje kot prej. Po tem, ko je Sovjetska zveza padla v birokratsko krizo, so se problemi Aralskega jezera povečali. Namakalni sistemi, ki so bili že napačno osnovani, so bili v vedno slabšem stanju. Z namenom, da bi se agrikultura bistveno izboljšala, so začeli uporabljati gnojila in pesticide v vedno večjih količinah, kar pa ni pomagalo pri pospeševanju produkcije. Do leta 1987 se je Aralsko jezero razdelilo na dve jezeri, kar je bil že prvi znak ekološke katastrofe. Nastalo je severno jezero, ki je v Kazahstanu, in večje južno jezero v Karakalpakstanu. Do leta 2002 se je južno jezero že tako skrčilo, da sta iz njega nastali ločeni vzhodno in zahodno jezero.

Izsušeno območje Aralskega jezera

Velike spremembe v vodostajih rek in močno onesnaženje so privedli do okoljskih sprememb v okolici jezera. Čeprav je poraba vode zaradi industrije, pridobivanja električne energije in javne porabe vode narasla, ni presegla 3 do 4 kubičnih kilometrov na leto. Razvoj agrikulure in namakalnih sistemov sta bila glavna vzroka za spremembe okolja. Zaradi revščine ter odsotnosti modernizacije je drastično narasla tudi populacija. Prva resna posledica je bilo pomanjkanje vode. Pozornost je treba nameniti tudi veliki količini pesticidov, ki so se odlagali v morje med razmahom pridelovanja bombaža. Zdaj se te posledice občutijo na celotnem območju, pokritem s soljo, saj so se snovi vezale na sol. Kemikalije, uporabljene v agrikulturi, pa niso problem le za prebivalce na območju Aralskega jezera. Na nastalih izsušenih območjih so se strupene soli dvignile in z vetrom postale del prašnih neviht, ki so nato še povečale vsebnost pesticidov in drugih umetnih snovi v prehrani, ki se je pridelovala na območjih. Prav tako so bile strupene snovi v delcih prisotne tudi v zraku, ki so ga dihali prebivalci območja in širša okolica, včasih celo sever Rusije. Znanstveniki povzemajo, da je ekološka katastrofa povzročila selitev več kot 100 tisoč ljudi in vplivala na zdravje več kot 5 milijonov ljudi na območju. Posledica je bila drastično povečanje števila obolelih za anemijo, brucelozo, bronhitično astmo, tifusom in tuberkulozo. Danes je na območju mortaliteta otrok najvišja v državi, v več kot polovici primerov je vzrok akutno obolenje dihal. Bolezni, kot so ishemične bolezni srca, dihal, ledvic in bolezni živčnega sistema, so vedno pogostejše.

Ladje na izsušenem območju

Svetla točka v tej katastrofi je nedavna oživitev severnega jezera. Leta 2005 je Kazahstan s sredstvi Svetovne banke zgradil 13 kilometrov dolgo pregrado na južnem obrobju severnega jezera in tako ustvaril povsem ločeno vodno telo, ki ga napaja reka Sir Darja. Od postavitve jezu sta si severno jezero in tamkajšnje ribištvo opomogla veliko hitreje, kot so pričakovali. Pri manjšem severnem jezeru so zgradili jez, ki je zadrževal jezersko vodo in tako rešil vsaj del jezera. “Kokaral” nasip so zgradili leta 1992 pretežno iz peska. Nasip je zadrževal vodo, ki bi drugače delno odtekala tudi v večje južno jezero. Z razpadom Sovjetske zveze je bilo državne pomoči pri raziskovanju jezera konec in Aralsko jezero je postalo jezero v tujih državah: Kazahstanu in Uzbekistanu.

Več spomladanskih viharjev je z leti tako oslabilo peščeni jez “Kokaral”, da se je leta 1999 porušil. Sedaj je na njegovem mestu zgrajen 13 kilometrov dolg in 8 metrov visok nasip iz zemlje, ki ga je Kazahstan zgradil med letoma 2001 in 2005 s pomočjo denarja Svetovne banke. Prenovili so tudi stare namakalne sisteme in zgradili nove hidravlične sisteme, da bi zmanjšali izgubo vode iz reke. Pozitivni učinki so bili kmalu vidni: v nekaj letih se je med drugim zmanjšala slanost vode, gladina jezera se je zvišala, vrnilo se je tudi nekaj ribjih vrst. Že 7 mesecev po izgradnji se je gladina malega jezera povišala za 3 metre in poplavila 800 kilometrov nekdanjega jezerskega dna. »Mali Aral«, kakor ga imenujejo, je sedaj dolg že 109, na najširšem delu pa 78 kilometrov. Ponovno je oživelo ribištvo, saj domačini nalovijo desetkrat več rib kot leta 1990.

Deja Mavri