Simon Šanca

O avtorju

Simon Šanca: rekreativen športnik, pesnik in magistrski študent geodezije in geoinformatike v Ljubljani. Z japonsko kulturo je v stiku že od otroštva, saj je odraščal z japonskimi igrami in risankami na nemški televiziji, ker ob meji slovenske ni bilo in tudi nikomur ni manjkala. Po srcu Goričanec, vendar se čuti odtis središča mejnikov Goričkega, Madžarske in Ljubljane.

 

 

JAPONSKA

Sakura ali češnjev cvet

Edinstvena, od ponorelega sveta ločena otoška država na Daljnem vzhodu je polna formalnih, spoštljivih odnosov, a kljub temu prijazna; na zemljevidu je komaj opazna, vendar ogromna – ko jo enkrat obiščeš, nikoli več nisi zares doma, ker tvoje misli jadrajo nazaj v deželo vzhajajočega sonca. O nastanku japonskega otočja priča več mitov, najbolj znana je zgodba o velikem somu. Govori se, da je globoko pod morsko gladino spal veličasten som. Ko se je prebudil iz globokega spanja, je njegovo orjaško telo sprožilo valovanje in premikanje zemlje, zaradi česar sta nastala japonsko otočje in širši svet. Drugi mit priča o božanstvih Izanami in Izanagi. Zemljo sta obiskala preko mavrice, med prečkanjem pa se je Izanagi s svojim mečem dotaknil oceana. Ko ga je potegnil iz vode, so se vodne kaplje spremenile v kopno in tako je nastalo japonsko otočje. Obisk Japonske je res mistična izkušnja, posebej če prispeš v času, ko cveti češnja oziroma sakura. Sama sva imela veliko srečo, da sva Japonsko obiskala v sezoni cvetenja in sva dobesedno potovala v cvetju, s cvetjem, za cvetjem. V spiritualnem pomenu naj bi cvet češnje opomnil človeka na minljivost in kratkost življenja nasploh. Popoln cvet je redka stvar – tudi če ga iščeš vse življenje, tvoje življenje ni bilo brez smisla.

Pogled na Tokio

Tokio – velemesto sveta

Ko sva pristala v Tokio, sva bila najprej popolnoma izgubljena v prevodu znakov; kanji, kulturni šok, ki naju je dobesedno udaril po obrazu, je neprecenljiv in te lahko obdari s še večjo voljo do raziskovanja čudovite države prihodnosti ter neizmerne hitrosti življenja. Velemesto s 37 milijoni prebivalcev, polno bleščečih zaslonov, trgovin, hitrih vlakov in prijaznih ljudi, velja za največje in najvarnejše mesto na svetu. To je kraj, kjer se srečata potrošniški zahod in minimalistični vzhod, kraj, kjer je predanost delu na nivoju perfekcionizma. Tako kot spoštujejo Japonci svoje delo, spoštujejo tudi sočloveka in tujce: prav vsak je pripravljen pomagati, čeprav včasih brez znanja angleščine. Prisrčni pogledi turistu – gaijinu – v oči in nasmehi domačinov so res neprecenljivi in prav počaščena sva zaspala, ko sva izvedela, da sva prva slovenska obiskovalca hostla Emblem. Tokio je zares velemesto sveta – za štiri dni obiska ne moreva trditi, da sva mesto raziskala, lahko le rečeva, da sva ga bežno spoznala in izkusila, kaj pomeni biti izgubljen gaijin v metropoli sveta.

Kjoto – mesto tradicije gejš in samurajev

Znamenit zlati tempelj Kinkaku-ji

Iz Tokia sva s hitrim vlakom oddrvela proti Kjotu – presenečena nad popolno urejenostjo in neizmerno hitrostjo vlaka, ki doseže hitrost do 350 kilometrov na uro, sva v dobrih dveh urah in pol presedela 500 kilometrov in prispela v nekdanjo prestolnico Japonske: v mesto samurajev, gejš in tradicije. Kjoto v japonščini pomeni prestolnica; v bistvu gre za tisočletno prestolnico, saj je mesto od leta 784 do leta 1868 služilo različnim dinastijam samurajev. V mirnejših časih sta cveteli japonska arhitektura in umetnost ter se razvijal kodeks bušido. Do revolucije leta 1868 so Japonsko iz prestolnice vodili šoguni, ki so bili glavni vojaški poveljniki države – njihova oblast je bila absolutna, imenovana s strani cesarja. Stara prestolnica Japonske je izredno bogata turistična destinacija, mesto ima dve palači, dva gradova, 1600 budističnih templjev in nekje 400 šinto svetišč. V Kjotu sva ostala tri dni, ogledala sva si staro mesto, cesarsko palačo, grad Nijo, bambusov gozd Arashijama, zlati budistični tempelj Kinkaku-ji, svetišče Fushimi Inari, raziskovala sva parke, skrito in vabljivo lepoto gejš ter se sprehodila po največji mestni tržnici Nishiki, kjer sva preizkusila lokalne dobrote. Nekoliko slabše vreme in surova hobotnica sta bili edini stvari, ki sta naju razočarali.

Nara – največji bronasti kip Bude na svetu in mesto svetih jelenov

Največji bronasti kip Bude na svetu Daibutsu, visok 15 metrov

Prvi vtis v Nari je bil čudovit, saj so naju takoj ob prispetju v hostel prijazno sprejeli in v roke potisnili pivo. Imela sva srečo, da se vsak teden v hostlu odvija spoznavni večer, kjer lokalni Japonci vadijo angleščino s turisti. Pogovarjali smo se o najinem potovanju, o Tokiu, Kjotu in o Japonski nasploh, medtem pa srkali hladno pivo. Japoncem sem predstavil tudi svoj domači kraj, Goričko, z zelenjem in prostornostjo, ki ga Japonska žal nima. Vsi so bili neizmerno navdušeni in niso verjeli, da je toliko zelenega prostora za življenje. Obljubili so nama, da se še vidimo, in sicer v Sloveniji. Nara, center budizma in nekdanja prestolnica Japonske (do leta 784), ni razočarala. Na severovzhodnem delu mesta se nahaja znameniti Nara Kōen: gre za 500 hektarjev velik park, v katerem svoje sveto življenje živi približno 1500 jelenov. Po legendi naj bi bog bliska Takemikazuchi obiskal Naro na hrbtu belega jelena – od takrat je vsak jelen v Nari sveta žival. Lov na njih je prepovedan – jeleni se prosto sprehajajo po mestu, velikokrat se zaradi njih ustavi promet, pogoste so tudi nesreče in seveda kazni. Največji bronasti kip Bude na svetu Daibutsu, visok 15 metrov, se nahaja v središču jelenjega parka v templju Tōdai-ji. Monumentalnost kipa je res izrazita: sama glava kipa je velika 5 metrov, širina ramen je 28 metrov, teža sedeče Bude znaša 500 ton. Dejstvo, da je 1300 let star kip ostal nedotaknjen do danes, je res neverjetno.

Osaka – raj japonske kulinarike

Osaka, ulica Dotonbori

Gre za tretje največje mesto Japonske, poslovni center, kraj, kjer se srečajo dobra hrana, posel in zabava. Osaka je raj za hrano – po glavni ulici Dotonbori lahko izgubljen v gneči ljudi med občudovanjem zaslonov vseh barv in trgovin vohaš sveže ocvrto gyozo, takoyaki, sladice vseh vrst in vseh barv ter se izmikaš hitečim poslovnežem z nasmehom na obrazu. Na ulici Namba se gneča nekoliko sprosti, dišeč vonj po hrani pa kljub temu ostane, zato sva se odločila, da bova večerjala prav tam. Čeprav sva naročila brez angleškega menija, nisva bila razočarana. Po desetih dneh Japonske sva postala popolna mojstra uporabe palčk pri obroku. Preostanek časa sva preživela ob slikanju gradu, v parkih, raznoraznih trgovinah in v ulici Shin-Sekai, najbolj barvitem predelu Osake. Tu sva se zabavala z igranjem retro igric na avtomatih.

Grad Himeji

Himeji – sveto mesto

Pot sva nadaljevala proti manjšemu samurajskemu mestu Himeji z največjo utrdbo in največjim gradom na Japonskem, zgrajenem v 14. stoletju. Grad je obdan z večslojnim obzidjem, obrambnim jarkom z vodo, v katerem plavajo ogromne ribe mavričnih barv. Znotraj obzidja cvetijo češnje in se razprostirajo do potankosti okrašeni vrtovi, med vrtovi šumi voda, v vodi srečno plavajo ribe. V japonskih vrtovih tudi najbolj živahen človek, poln jeze in napetosti vsakdana, najde svoj notranji mir in se lahko brez težav prepusti enostavnemu toku življenja: biti in ljubiti.

Hirošima – kraj, ki je preživel atomsko bombo

Hirošima, Atomic Dome

Tragedija, ki je doletela Japonsko v ponedeljek, 6. avgusta 1945, bo zmeraj zapisana v zgodovino kot dan prve vojaške uporabe atomske bombe. Little Boy je v sekundi ubil 70 tisoč prebivalcev Hirošime, do konca leta je umrlo še približno toliko ljudi zaradi posledic obsevanja. Tri dni pozneje, 9. avgusta, se je nepremišljeno uničevanje s strani ZDA nadaljevalo in na Nagasaki je padla druga atomska bomba Fat Man. Neizmerna groza, ki je doletela Hirošimo, je opazna še danes, mrko in oblačno vreme spominja na žalost, simboli miru in neizmerna tišina spominskega parka padca prve atomske bombe oznanjajo upanje, da bodo nekoč prevladali razum, mir ter svet brez vojn. Genbaku Dome ali Atomic Dome je edina zgradba, ki stoji še danes in je preživela atomsko bombo. Nahaja se 100 metrov stran od hipocentra padca atomske bombe. Kljub nesreči, ki je doletela Hirošimo, se mesto počasi obnavlja in na ulici je vsak dan več nasmehov ter upanja na svetovni mir.

Simon Šanca

Fotografije: Simon Šanca, Vasja Šeruga