Na našem planetu obstaja ogromno mest z zelo posebno geologijo: od puščave Sahara, ki ima skoraj tako površino kot Evropa, do gore Roraima, najvišje gore z ravnim vrhom v Južni Ameriki. Nagrada za najbolj tuje mesto na planetu pa pripada otoku Socotra. Odgovor na vprašanje, ali je temu res tako, bomo poskusili poiskati v tem tekstu.

Otok Socotra (arab. Suqutra) je del istoimenskega arhipelaga, ki sestoji iz štirih otokov (Socotra, Abd al Kuri, Samhah in Darsa) in zavzema 95 odstotkov njegove površine. Po dolžini meri otok 132 kilometrov, po širini pa največ 49,7 kilometra. Čeprav se nahaja bližje afriškemu kontinentu (leži 240 kilometrov stran od Somalije) kot azijskemu (leži 380 kilometrov južno od Arabskega polotoka), je otok del države Jemen in je eden izmed 22 administrativnih regij (arab. muhafazah) te države. S površino 3780 kvadratnih kilometrov in z okrog 60 tisoč prebivalci, katerih večina pripada avtohtoni populaciji, je eden bolj naseljenih otokov v Arabskem morju.

Drevesa – Zmajeva kri

Otok je dom več kot 700 rastlinskim in živalskim endemičnim vrstam. Skoraj 37 odstotkov rastlinskega sveta je pravzaprav endemičnega. Najbolj znana endemična vrsta so drevesa, ki jih imenujejo »zmajeva kri« (lat. Draceana cinnabari). Ime so dobili po rdečem soku, ki ga proizvajajo drevesa. V antičnem svetu je bil sok izjemno iskan in posledično drag, uporabljal se je največ kot barvilo in zdravilo. Zaradi prepričanj, da je sok dejansko zmajeva kri, se je tudi uporabljal v raznih verskih ritualih. Poleg drevesa se na otoku nahaja še 306 drugih endemičnih rastlinskih vrst, ki bistveno prispevajo k temu, da je otok oklican za najbolj tuje mesto na svetu.

Poleg izjemno raznolikega rastlinskega sveta, je otok dom številnim živalskim vrstam, vključno z endemičnimi vrstami ptic. Žal je veliko število teh ptic ogroženih zaradi tujerodnih divjih mačk. Plazilci so še ena vrsta, ki na otoku izkazuje izjemno endemičnost, saj lahko najdemo 31 različnih vrst le na Socotri. Najbolj domače vrste so nevretenčarji, natančneje pajki (33 od vseh 42 vrst na otoku je endemičnih) in tri vrste sladkovodnih rakov. Zaradi zelo specifične geologije otoka, ki jo bomo opisali v nadaljevanju, se v razširjenih jamskih sistemih najdejo vrste netopirjev, ki so pravzaprav edini domači sesalci na otoku. Zaradi relativne neonesnaženosti morja v bližini otoka so se razvili številni koralni grebeni, ki so seveda dom vrstam živali, ki jih lahko najdemo le na tem področju.

Geologija in geološka zgodovina otoka sta izjemno bogati. Opazujejo se lahko kamnine različnih vrst, od metamorfnih in magmatskih do sedimentnih ter različnih starosti, od predkambrijskih metamorfnih kamnin (gnajs in skrilavec) do kenozoičnih apnencev.

Geološka zgodovina otoka se začenja približno 780 milijonov let nazaj s tvorbo Arabsko-nubijskega ščita, ki je nastal z dodajanjem (arecijo) materiala v kontinentalno tektonsko ploščo. Ta »ščit« predstavlja izpostavljenost predkambrijskih kristaliziranih kamnin na bokih Rdečega morja. V antični zgodovini se je na lokaciji nekdanjega Arabsko-nubijskega ščita razvila panoga rudarstva, saj je bilo področje bogato z zlatom. Sam arhipelag je bil v zgodovini del superkontinenta Gondvana, ki je nastala v obdobju neoproterozoika (okrog 550 milijonov let nazaj) in je vsebovala večino ozemlja današnje južne poloble. 18 milijonov let nazaj se je otok odlomil in vse vrste, ki jih zdaj poznamo na otoku, so postale izolirane od preostanka sveta.

Stratigrafske lastnosti otoka so izjemno raznolike. Najstarejše kamnine datirajo nazaj v predkambrij (minimalna starost je 800 milijonov let). Te kamnine so največkrat gnajsi in skrilavci, ki so nastali v pogojih srednje visokih temperatur (do 500 stopinj Celzija) in visokih pritiskov. Del geološke podlage otoka so tudi določene magmatske kamnine, kot so graniti, ki so nastali zaradi prodiranja magme iz notranjosti zemljine skorje, ter andeziti, daciti in rioliti, ki so nastali z odlaganjem tokov lave, debelina katerih je bila 60–70 metrov. Breče in tufi, ki jih prav tako lahko najdemo na otoku, so posledica novejših, bolj eksplozivnih vulkanskih izbruhov, ki jih je za zdaj še nemogoče natančno datirati. Peščenjaki so najstarejše triasne kamnine, ki so značilne na področjih, kjer so v zgodovini tekle prepletene reke (angl. braided rivers). Najmlajše kamnine na otoku predstavljajo apnenci, ki tvorijo litice in so se sedimentirali v eocenskem obdobju.

Jama Halah

Otok Socotra je sestavljen iz treh glavnih geografskih terenov. Prvi teren so ozke obalne ravnice, ki so v največ primerih sestavljene iz kremenčevega peska. Potem sledijo apnenčeve planote z izrazito pojavo krasa. Tretji geografski tip pa so gore Hajhir, ki predstavljajo najstarejše geološke formacije na otoku. Granitni vrhovi gore Hajhir dosegajo do 1500 metrov nadmorske višine. Zaradi relativno majhne višine so padavine bistveno bolj prisotne na gorah, kar se odraža v raznolikem rastlinskem svetu. Omenjena drevesa zmajska kri rastejo le na področju gore Hajhir, kar za raziskovalce in turiste predstavlja zelo atraktivno lokacijo.

V zakraselih področjih so prisotne številne jame, ki so dom številnim živalskim vrstam, kot so netopirji, pajki in drugi nevretenčarji. Najbolj znana jama je jama Halah, ki je ime dobila po sokolih, ki so bili včasih domači na vzhodu otoka, kjer se jama nahaja. Ta jama je kraška formacija, ki ima v največjih delih premer do 15 metrov, horizontalno pa je globoka do en kilometer. Zaradi relativno nizke vlažnosti, kar je posledica klimatskih razmer na otoku, najdemo v jami ogromno število stalagmitov (rastejo s tal), stalaktitov (rastejo s stropa) in stalagmatov (nastanejo po združitvi stalagmitov in stalaktitov).

Klimatske razmere na otoku so zelo različne glede na površino, ki jo otok zavzema. Po Köppnovi podnebni klasifikaciji se na otoku pojavljajo vsaj tri mikropodnebja: tropsko, puščavsko in polpuščavsko podnebje. Povprečne letne temperature znašajo okrog 25 stopinj Celzija, povprečna letna količina padavin je 193 milimetrov, število deževnih dni v letu je v povprečju 21,7. Zaradi hribin, ki se nahajajo v notranjosti otoka, se padavine, ki se pojavijo na otoku, odražajo kot orografske padavine, ki so posebej izražene v obdobju severovzhodnega monsuna (oktober–december).

Gora Hajhir

Izjemna geološka raznolikost bi lahko pripeljala do tega, da se v ogromni meri izkoriščajo naravne danosti otoka, vendar resnica ni taka. Zaradi nerazvitosti regije je ekonomski potencial doslej ostal neizkoriščen, kar je iz vidika ohranjevanja narave redek primer na svetu. Od leta 2008 je otok Socotra del UNESCO svetovne dediščine, kar pomeni, da bo vsako nadaljnje izkoriščanje naravnih surovin otoka skoraj nelegalno. V normalnih časih je izoliranost otoka neugodna za prebivalstvo in ekonomijo, vendar v času vojne v Jemenu ta izoliranost pomaga prebivalstvu, da vojno preživijo brez prevelikih težav. Čeprav ima otok letališče ter komunikacija z ostalim delom sveta ni problem, se ljudje zanašajo en na drugega in v miru živijo svoja življenja. Ostaja upanje, da se bo vojna na kopnem kmalu končala, da lahko ljudje končno živijo v miru ter da se kontaktne poti ponovno odprejo.

Đorđe Đukić