Južno od starega dela Celja, natančneje nad Mestnim parkom, leži Herkulovo svetišče. Danes si lahko ogledamo ruševine, ki skoraj pozabljene ležijo ob na eni izmed teras Miklavškega hriba. Svetišče je še posebej zanimivo za arheologe in zgodovinarja, v nadaljevanju je predstavljen tudi skozi prizmo geodezije.

Ime svetišča

Med Celjani se uporabljata imeni Herkulovo in Heraklejevo svetišče. Heraklej je bil grški bog in junak, Herkul pa njegova rimska inačica. Ker gre za rimsko svetišče, strokovnjaki predlagajo bolj smiselno rimsko poimenovanje. Današnje ime skoraj zagotovo ni bilo enako rimskemu, saj ga je svetišče dobilo zgolj slučajno. Med arheološkimi izkopavanji konec petdesetih let prejšnjega stoletja so naleteli na dva manjša dela manjših kipov, ki so ju prepoznali kot upodobitev Herkula. Čeprav so že takrat vedeli, da sta kipa predstavljali spremljevalno božanstvo, se je ime prijelo. Katero je bilo glavno božanstvo, (še) zaradi pomanjkanja ostankov niso ugotovili. Našli so zgolj odlomek palca, ki glede na rekonstrukcijo na podlagi proporcionalnih razmerij, pripada kipu velikemu 3,5 metrov. Na podlagi palca niso mogli zaključiti, če gre za stoječi ali sedeči kip ter že gre za upodobitev ženske ali moškega.

Lega Herkulovega svetišča

Nenavadna je njegova lega. Svetišča so Rimljani gradi večinoma znotraj mest, to pa leži izven njega. Kar si lahko razlagamo kot, da je imelo podrejeno funkcijo. Zanimivo je, da je svetišče obrnjeno k  nekdanjemu sotočju Savinje in Voglajne. Reke in še posebej sotočja so namreč predstavljala ugodno kulturno mesto od prazgodovine naprej. Mimo svetišča je peljala cesta do naselbine na vrh Miklavškega hriba. Cesta je najverjetneje iz predrimskega obdobja. Po drugem stoletju našega štetja je svetišču postopoma upadal pomen in počasi postal zapuščen. Najverjetneje je bil dokončno porušen oziroma požgan v drugi polovici četrtega stoletja.

Gradbene faze in datacija svetišča

Rezultati geofizikalnih raziskav so pokazali, da so na globini 1,2 metrov pod površjem točkovne anomalije, ki jih lahko datiramo obdobju pred izgradnji svetišča. Lahko bi šlo za ostanke lesenih kolov, ki so pripadali starejšemu svetišču. To bi lahko bilo posvečeno lokalnim bogovom, ki naj bi stalo na vzhodnem delu planote in naj bi bilo požgano. Na tem mestu se danes nahajajo neopredeljeni ostanki zidov. Začetki izgradnje svetišča so datirani v drugo polovico prvega stoletja našega štetja.

Današnje stanje Herkulovega svetišča

Gre za tudi enega redkih primerov arheološke dediščine, ohranjene in situ v Sloveniji. Dandanes so vidni zgolj nekateri stebri ter razpoznaven je njegov obris. Svetišče je brez kakršne koli zaščite in je izpostavljeno vsem zunanjim vplivov. V sredini prejšnjega stoletja so izvedli izkopavanja, po katerih so svetišču utrdili zidove ter izvedli delno rekonstrukcijo. Steber, ki se danes stoji na severovzhodnem delu svetiščnega območja, so takrat rekonstruiali z namenom, da si lahko obiskovalci predstavljajo, kako visoko je bilo svetišče. Ta korinski kapitel je seveda spadal k svetišču, vendar je stal na drugem delu. Pred najverjetnejšim vhodom so postavili marmorni blok, ki ga vidimo na sliki. Na njem je sklesan napis Heraklejevo svetišče v slovenščini in latinščini ter domnevni izgled svetišča.

Modeliranje

Geodeti se velikokrat srečamo s predstavitvijo različnih stavb s 3D modeli. Takšni modeli se navadno delajo za obstoječe objekte, pri katerih so vhodni podatki dejanske meritve objekta. Pri objektih kot je Herkulov, kjer so ohranjeni zgolj spodnji kamni sten, naletimo na problem, kako je objekt sploh zgledal. Lahko bi se vprašali, če je sploh smiselno narediti kakršno koli model, ki temelji na različnih predpostavkah. Vendar velja splošno mnenje, da je bolje imeti najboljši približek kot nič.

Rekonstrukcija

Območje svetišča so izmerili z tahimetrom. Meritve so primerjali z načrtom templja raziskav iz sredine prejšnjega stoletja. Pri analizi so uporabili tudi podatke laserskega skeniranja Slovenije.

Največji problem rekonstrukcije je bil zelo očiten, in sicer izjemno majhna količina ohranjenih kosov. Predvideva se, da ohranjeni elementi predstavljajo pod 0,5 % celotnega svetišča. To številko sestavljajo ostanki in sito in ex situ, ki so vzidani v stanovanjske objekte v bližini ter cerkev sv. Nikolaja na vrhu Miklavškega hriba. Nekatere drobne najdbe hrani Pokrajinski muzej v Celju.

Pri podobni rekonstrukciji navadno strokovnjaki razpolagajo vsaj 5 % celotnega objekta, kar je kar 10 krat več kot v konkretnem primeru. Pri rekonstrukciji, ki je nastala v okviru doktorske dizertacije Maje Jerale, je bilo potrebno upoštevati tudi delna konservacija in rekonstrukcija svetišča v 50 letih prejšnjega stoletja.

Temelj rekonstrukcije je bilo Vitruvijevo delo O arhitekturi (Decem libri de architetura), ki je edinstven vir o rimski arhitekturi in gradnji. Gre za obsežno in zelo kompleksno delo. Pri rekonstrukciji so strokovnjaki izdelali aplikacijo Virtuuvius, ki omogoča pretvorbo skladnosti različnih arhitekturnih elementov. Program potrebuje vhodne podatke, na podlagi katerih omogoča izračun dimenzij z Vitruvijemi pravili v metrskih in rimskih dolžinskih enotah. Omogoča tudi vizualno upodobitev rezultatov.

Za primer Herkulovega svetišča je znano, da gre za psevdoperipterni tip. Na podlagi rekonstruiranega poteka zidu temelja lahko določimo število sprednjih stebrov ter razmik med stebri. Ti podatki so dovolj za grobo vizualizacijo. V program pa je mogoče vnesti tudi sekundarne parametre: število stopnic, širina stopnišča.

Na podlagi zgoraj opisanega, so lahko določili osnovni model. Manjkajoče elemente so dopolnil z izrisi do danes skoraj popolnoma ohranjenega templja Maison Carée na jugu Francije.

Svetišče predstavlja do sedaj edino znano arhitekturno obliko rimskega temelja s peristilnim dvoriščem oziroma s portikom na Slovenskem. Torej s pokritim prostorom s stebri na eni ali treh straneh, navadno pred vhodom. To dejstvo mu daje še poseben pečat ter nalogo vsem nam, da naj ne pozabimo.

 

Neža Ema Komel

Viri:

http://herkulovo-svetisce.si/ (9. 3. 2020)

fotografije (lasten arhiv)