Mimar Sinan

Mimar Sinan je rojen leta 1489 v majhnem mestu Agirnas v današnji Turčiji. Bil je otrok krščanske družine s prvotnim imenom Josif. V tistih časih je v Mali Aziji živelo veliko kristjanov z grškim ali drugim poreklom, ki so jih Turki imenovali Kahramani. V Osmanskem cesarstvu so družine, ki niso bile muslimanskega porekla, morale plačevati tako imenovani davek v krvi. Davek v krvi pomeni, da so družine dajale enega izmed svojih moških otrok, ki so ga potem šolali v vojaških šolah. Ti otroci so kasneje postajali elita med sultanovimi vojaki – janičarji.

Mimar Sinan je postal del inženirskega oddelka janičarjev in se udeležil nekaj pohodov osmanske vojske, in sicer ko je bilo cesarstvo najmočnejše – v časih sultana Sulejmana Veličastvenega. V teh pohodih se je Sinan izkazal kot vrhunski inženir in konstruktor. Za potrebe vojske je naredil nekaj mostov, njegov največji podvig pa je bil, ko je zgradil ladje, ki so omogočale prehod vojske na drugo stran Vanskega jezera pri pohodu na Iran.

Njegove sposobnosti so opazile osmanske oblasti in ga povabile na sultanski dvorec v Istambulu. Kmalu je Mimar Sinan (tur. sinan pomeni arhitekt) postal Koca Mimar Sinan (tur. koca pomeni glavni/veliki). Imel je popolno zaupanje sultana, tako da je postal arhitekt in inženir velikega števila objektov.

Sinan ni imel zgolj naloge, da gradi objekte, ki izpolnjujejo določene funkcije, temveč tudi da ustvari novo osmansko arhitekturo, ki bo pustila svoj pečat na svetovnem zemljevidu. Sinan je v svoji karieri projektiral in zgradil okoli 477 objektov, izmed katerih 150 še dandanes opravlja svojo funkcijo. Med objekti, ki jih je zgradil, so impozantne džamije, mostovi, akvadukti, šole, bolnišnice, javne kuhinje, javna kopališča, karavanseraji in tako dalje. Dva objekta sodita tudi med UNESCO svetovno kulturno dediščino.

Suleymaniye Istanbul

Eden najbolj znanih objektov, ki predstavlja vrhunec njegove kariere, je kompleks Sulejmanija. Kompleks je sestavljen iz džamije, javne kuhinje, knjižnice, vrtca, osnovne šole, srednje šole ter verske šole. Naročil ga je sultan Sulejman Veličastni, ki je bil v tem času proglašen za najmočnejšega svetovnega vladarja in to vlogo prevzel Karlu V. Habsburškemu. Džamija Sulejmanija je pomembna tako iz arhitekturnega kot iz inženirskega vidika. Mimar Sinan se je zavedal nevarnosti potresov ter kakovosti tal, zato je pred začetkom gradnje v tla vgradil veliko število lesenih pilonov. Džamija ima lastnost, da se pri potresu zavrti za 5 stopinj, ne da bi se poškodovala. Zavedal se je tudi pomembnosti simetrije stavb pri prenašanju potresnih obremenitev. Za gradbenika je bilo v tistem času izjemno pomembno poznavanje materialov, Mimar Sinan pa je uporabljal materiale, ki so hkrati zagotavljali trajnost in imeli izjemne estetske lastnosti.

 

V času, ko je gradil, se je v Evropi razširjala renesansa, zato je bila konkurenca v arhitektonskoumetniškem ter graditeljskem smislu na svetovnem nivoju izjemna. Mimar Sinan se je konstantno trudil, da odgovori na izzive svojega časa, trudil se je, da njegova dela ostanejo v službi še veliko časa. Njegov cilj je bil, da postane svetovno znan in da njegove zgradbe pripeljejo ljudi iz vseh koncev sveta, da bi se navduševali nad njegovo umetnostjo.

Mimar Sinan je imel na vojaških pohodih možnost videti veliko mest in s tem različne stile gradnje ter različno arhitekturo; vse to je vplivalo na njegovo kasnejše delo. Največji vpliv je imela impozantna bizantinjska cerkev Hagija Sofija, ki se nahaja v Istanbulu. Pri svojih objektih je na veliko uporabljal kupole, ki so podobne kupoli Hagije Sofije. Evropski graditelji so govorili, da islamska kultura nikoli ne bo uspela zgraditi kupole, ki bi bila večja od le-te. Sinan pa nad to trditvijo ni bil ravno navdušen in se je celo življenje trudil, da dokaže nasprotno. Po graditvi kompleksa Selimija v Edirnu je izjavil, da ta objekt vsebuje kupolo z večjim razponom od Hagije Sofije, vendar poleg njenega 31-metrskega razpona to ni bilo doseženo.

Selimiye Cami – Edirne

Pomembno je, da se dotaknemo arhitektonskega stila gradnje džamije. V zgodnjih letih njegovega delovanja je objekt zasnoval tako, da se je na sredini nahajala velika kupola, ki je bila tudi najvišja, okoli nje pa je bilo več manjših kupol, ki so se zniževale kot stopnice vse do roba objekta. V bistvu je tvoril piramidalno obliko, ki je bila sestavljena iz kupol. Pri tako kompleksnih strešnih konstrukcijah je bilo potrebno zagotavljati tudi ustrezno odvodnjevanje. V ta namen je Mimar Sinan naredil poseben sistem žlebov, ki so vodo odstranjevali s strehe. Vse strehe so bili pokrite z bakrenim pokrovom.

Suleymaniye

V kasnejšem obdobju svojega delovanja je izpustil manjše kupole in se posvetil eni veliki kupoli. S tem je pridobil več prostora za urejanje zunanjih fasad objekta z raznovrstnimi dekoracijami. Za notranjost je karakteristična velika prostornost, ki jo je zagotovil tako, da je kupolo postavil na osem stebrov, ki so bili postavljeni v krogu in niso motili notranjega prostora. Stebri za džamijo Sulemanija so pripeljani iz različnih koncev sveta. Sinan je želel, da je objekt svetel, zato imajo njegovi objekti več oken kot Hagija Sofija. Okna so narejena tako, da so v višjih nadstropjih manjša, ko pa se bližamo vznožju, se večajo in omogočajo večjo osvetljenost. V tistih časih se je ponoči svetloba zagotavljala s svečami, zato so imeli Sinanovi objekti posebna mesta, kjer so bile te sveče postavljene. Nad mesti s svečami je bil postavljen dimnik, ki je peljal do posebno izolirane majhne sobe. Dim iz sveč je skozi dimnike prehajal v posebne sobe in na ta način so ohranjali lepe risbe na zidovih. Zidovi v džamijah so bili okrašeni z najrazličnejšimi risbami ter s posebno narejenimi ploščicami. Lahko se opazijo tudi vrhunsko izklesani kamni, ki kažejo na velike veščine mojstrov tistega časa. Mimar Sinan je zagotavljal dobre akustične pogoje s tem, da je v kupole in zidove vgrajeval kozarce.

Buyuk Čekmece

Poleg sakralnih objektov je Sinan projektiral in gradil tudi mostove. Eden bolj znanih mostov je Büyük Çekmece Köprüsü, most, ki povezuje dve obali in tri majhne otoke v Istanbulu. Njegov valovit izgled simbolizira mirne valove Marmarskega morja. Zanimivo je, da je bila zraven mostu zgrajena tudi javna kuhinja, s pomočjo dimnikov katere se je pozimi grel most, da ne bi zmrznil.

Drugi pomemben most je most v Višegradu v Bosni, bolj znan kot most Mehmeda Paše Sokolovića. Ta most je tudi inspiracija za knjigo Most na Drini Iva Andrića. Ivo Andrić je za ta roman dobil Nobelovo nagrado.

Mimar Sinan je svoje znanje predajal naprej svojim učencem. Njegovi učenci so zgradili most v Mostaru, ki je simbol mesta in celotne Bosne, bili pa so tudi prisotni pri grajenju Taj Mahala.

 

Most na Drini

Mimar Sinan je živel 98 let in bil aktiven skoraj vse do svoje smrti. Dolgo življenje mu je omogočilo, da sta dozorela ves njegov talent in znanje. Tako je lahko naredil tako lepe in trpežne zgradbe.

Vitruvij je v svojem traktatu Deset knjig o arhitekturi zapisal: »Velik arhitekt mora biti genialen in željan znanja, biti mora nadarjen za risanje, strokovnjak za matematiko, imeti mora občutek za akustiko in optiko ter biti poučen o etiki in filozofiji. Spoznati se mora na zgodovino in fiziko. Ne sme ignorirati disciplin, kot sta astronomija in pravo. Tisti, ki tega ne obvladajo, ne morejo biti veliki arhitekti.«

Sinan je vse to obvladal, zato si je tudi zaslužil ime »vzhodni ali osmanski Michelangelo«.

Gjorgjija Pandev