Diplomirali ste na Fakulteti za matematiko in fiziko, potem pa magistrirali in doktorirali na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. Kako ste se odločili za študij fizike in zakaj ste potem študij nadaljevali na naši fakulteti?

Odločitev za študij fizike je kar nekako samoumevno prišla že sredi srednje šole. Po srcu sem zagotovo naravoslovec, blizu mi je tudi tehnika, predvsem tehnologija. Nikoli nisem imel težav z matematiko, fizika pa me je pritegnila predvsem, ker razlaga naravne pojave in matematiki da smisel. Med študijem sem se bolj kot k teoretičnim predmetom usmerjal k praktičnim, proti koncu študija sem se vrgel predvsem v numerično modeliranje.

K »prestopu« me je nagovoril moj kasnejši mentor Zoran Stančič, ki je na naši fakulteti dolga leta predaval daljinsko zaznavanje. Ocenil je, da bi bil primeren kandirat za takrat precej novo področje, me vrgel v vodo in pustil, da sem se naučil plavati. Izziv je bil velik, še posebej, ker je bil dostop do podatkov in opreme zelo omejen. Z ekipo pa volje ni nikoli zmanjkalo in počasi smo si nabrali dovolj znanja tudi za zahtevnejše projekte.

Foto: Jane Štravs

Foto: Jane Štravs

V lanskem študijskem letu (2018/2019) ste bili izbrani za najboljšega pedagoga po izboru študentov, kar pomeni, da ste po njihovem mnenju dober pedagog ter da so vaša predavanja vedno zelo zanimiva. Zanima pa nas, zakaj ste se odločili za pedagoško delo in kdo je po vašem mnenju dober pedagog?

Od vseh priznanj, ki sem jih v življenju dobil, mi to pomeni največ. Hkrati pa predstavlja veliko odgovornost, saj vem, da študenti zdaj pričakujete več.

Pedagoško delo je prišlo kar samo od sebe. Najprej sem sodeloval pri vajah, po nekaj letih sem prevzel še predavanja. Kljub tem pa sem bil še vedno v prvi vrsti raziskovalec in sem bil na fakulteti le kak dan na teden. Premalo za resno delo, a hkrati ravno dovolj, da sem imel ves čas stik s študenti, ki sem jih skušal vključevati v svoje raziskave. Z leti sem spoznal, kaj pri študentih geodezije pogrešam, oziroma bolje povedano, kje so premalo samozavestni, zato sem raziskave zamenjal za poučevanje.

Kdo je dober pedagog? Ne vem, in če povem po resnici, me tega nikoli niso učili in sam nisem prepričan, da sem zares dober. Moj cilj je pri študentih spodbuditi zanimanje, ker če te nekaj zares zanima, boš odgovore poiskal sam. Pri učitelju, asistentu, v knjigah ali revijah in na spletu. Študenti me najbolj razveselijo z vprašanji, sploh če se moram za odgovor potruditi in prebrati dodatno literaturo. Če uspem študente motivirati, jih pripraviti do kritičnega mišljenja, v njihovih očeh videti iskrico, je moj cilj dosežen. Osebno bi me ponavljanje snovi dolgočasilo, zato ves čas razmišljam, kako v predavanja vpeljati novosti in včasih mi kaka pride na pamet v popolnoma nepričakovanem okolju, recimo v avtu ali pa na poti po stopnicah do predavalnice.

In ja, preden grem v predavalnico, si za motivacijo zavrtim vsaj nekaj prvih taktov We will rock you od Queenov.

Na fakulteti ste zaposleni na Katedri za geoinformatiko in katastre nepremičnin (KGKN), poleg tega pa ste bili zaposleni tudi kot raziskovalec na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti in v Centru odličnosti vesolje, znanost in tehnologije Vesolje-SI. Kateri je vaš najljubši del službe in morda najljubši projekt, ki ste ga kdaj delali?

Vsekakor uživam v raziskovalnem in razvojnem delu. Ko recimo s sodelavci razvijemo nov postopek obdelave podatkov, ko pripravimo nov izdelek. Ko rešimo raziskovalni izziv ali ko poiščemo praktično rešitev.

Imam srečo, da sem do zdaj sodeloval pri zelo veliko projektih, tako domačih, predvsem pa mednarodnih. Katerega bi izpostavil? Morda prvo aktivacijo mednarodnega programa Vesolje in velike nesreče. Le nekaj tednov po tem, ko so program najavili na konferenci Združenih narodov o raziskavah in miroljubni uporabi vesolja, se je sprožil plaz v Logu pod Mangartom. Čeprav niti vesoljske agencije niti uporabniki niso imeli nobenih izkušenj, za povrh pa sem bil sam le nekaj mesecev po doktoratu, smo skupaj z Evropsko vesoljsko agencijo aktivacijo uspešno izpeljali in postavili temelje za nadaljnje delo programa.

Verjetno najpomembnejši dosedanji projekt pa je razvoj malega satelita za opazovanje Zemlje. Pred približno desetimi leti smo s kolegom Tomažem Rodičem iz Naravoslovnotehniške fakultete zaznali potencial mikro in nanosatelitov. Izvedljivostni študiji je sledila ustanovitev centra odličnosti Vesolje-SI, v okviru katerega smo zasnovali, razvili in skupaj s kolegi iz Univerze v Torontu zgradili satelit NEMO-HD. Ob tem sem spoznal, kako velik inženirski uspeh je uspešno delovanje satelita za opazovanje Zemlje in na lastne oči videl, kaj vse gre lahko narobe. S kolegi sem bil sicer odgovoren za optični instrument in obdelavo podatkov. NEMO-HD je tik pred izstrelitvijo, v kratkem gre na pot v Francosko Gvajano in v začetku leta, takoj ko bodo ugotovili razlog predhodne neuspešne izstrelitve, bo izstreljen z raketo Vega.

Procesna veriga za obdelavo satelitskih posnetkov STORM je bila nagrajena na Symposium on Small Satellites for Earth Observation, del verige je tudi patentno zaščiten. Nam poveste kaj več o njej?

Velika količina podatkov, ki jih danes ustvarjajo sateliti, pa naj gre za velike konstalacije ali male satelite, zahteva samodejno obdelavo. S sodelavci, še posebej bi izpostavil Aleša Marsetiča in Petra Pehanija, ki sta napisala večji del programske kode, smo zasnovali samodejno procesno verigo od surovega posnetka do končnega izdelka. STORM, kot smo jo poimenovali, satelitske posnetke popravi najprej geometrično, jih z lastnim patentiranim algoritmom ortorektificira, nato radiometrično uskladi, sledi priprava izdelkov, raznih indeksov, in na koncu klasifikacija posnetkov. Naš cilj je bil, da izključimo operaterja in da postopek na katerem koli posnetku traja manj kot eno uro. Modularna zgradba omogoča podporo različnih satelitov, in sicer jih je trenutno podprtih približno deset, poganjanje v celoti ali po korakih ter tudi izvajanje v oblaku (ta izvedba se imenuje STROM@cloud). Verigo operativno uporabljamo pri vseh svojih projektih.

Do zdaj smo govorili o preteklosti in sedanjosti, kakšne pa so vaši profesionalni načrti in cilji za prihodnost?

Ne vem, ali imamo dovolj prostora za vse moje ideje. Vsekakor je prvi cilj vzpostaviti odlično skupino raziskovalcev, študentov, tako dodiplomskih kot podiplomskih, ki bi se v celoti ali pa vsaj večinoma ukvarjala s satelitskim daljinskim zaznavanjem. Ta cilj se na FGG že uspešno uresničuje v programski skupini Opazovanje Zemlje in geoinformatika.

Velika priložnost je uporaba umetne inteligence na področju obdelave časovnih vrst satelitskih posnetkov. Tu vidim predvsem raziskovalni izziv, saj smo še daleč od primernih rešitev in pogosto s topovi streljamo vrabce, nujno je povezovanje strokovnjakov različnih področij in razvoj novih metod obdelave. Ki naj bodo v duhu odprtosti podatkov prav tako odprte.

Vedno večja količina prosto dostopnih satelitskih posnetkov ponuja ogromno priložnosti, tudi poslovnih. Zanesljivo živimo v najboljšem času za ukvarjanje z daljinskim zaznavanjem. Prepričan sem, da bi lahko nekaterim srednjim slovenskim podjetjem, ki postajajo svetovni igralci, sledila tudi manjša. Zato komaj čakam pobudo skupine študentov, ki bi jim z veseljem pomagal stopiti na podjetniško pot.

Moj pomembni cilj pa je tudi ohraniti radovednost in še naprej uživati pri delu, ki me veseli.

Foto: Jane Štravs

Za konec nam lahko še poveste, kakšni so še vaši hobiji in interesi v prostem času?

V prostem času sem rad kje zunaj, najraje izven ustaljenih poti. Odvisno od letnega časa – najraje imam pomlad ali zgodnjo jesen – to pomeni kolesarjenje, pohodništvo, smučanje. Včasih s slušalkami na ušesih ob kakem dobrem podkastu. Drugič s fotoaparatom, recimo ob uri, ko je svetloba še posebej lepa.

 

 

Sara Joveska