Ravna zelena pokrajina, neskončno dolge ravne avtoceste brez ovinkov in ogromna blokovska naselja na obrobju predstavljajo kombinacijo, ki se je ponavljala skozi celotno potovanje. Kombinacije, ki se je v dobrih dveh tednih ne naveličaš.

Po pristanku v Pitru, kot Sankt Peterburgu pravijo domačini, sem se hitro zavedel, da kratke hlače kljub močnemu soncu ob močnem vetru niso najboljša izbira. Seveda me to ni pretirano zmotilo, je pa privabljalo poglede lokalnih prebivalcev in me izdajalo za turista v mestu. Mesto je bilo ustanovljeno na začetku osemnajstega stoletja na pobudo carja Petra Velikega, kar je vidno v izjemni arhitekturi, velikem številu upravnih stavb in pravilno urejenih pravokotnih ulicah. V taki množici ogromnih, številčnih stavb in širokih cest te mesto kljub lepoti prizemlji – v njem se počutiš izredno majhnega.

Notranjost Ermitaža

Jajce v Fabergejevem muzeju

Že prvi dan sem si ogledal Ermitaž, v katerem sem si po šestih urah hoje zaradi velikosti in obsežnosti razstavljenih zbirk ogledal le majhen del vseh razstavljenih predmetov z vsega sveta. Za ogled vsega bi potreboval nekaj dni. V naslednjih dneh so sledili ogledi ostalih muzejev, galerij in čudovitih parkov, med katerimi so bili Fabergejev muzej, Muzej sovjetskega življenja, Ruski muzej … Seznam je dolg. V vsakem sem se ustavil na kratko, saj je bilo časa za podrobnejši ogled posameznih stvari kljub trudu in velikim prehojenim razdaljam malo. Ravno julija, v času obiska, so dnevi najdaljši, noči pa izjemno svetle, zaradi česar ponoči preprosto izgubiš občutek za čas.

Štirinajstdelna matrjoška

 

Bele noči v Sankt Peterburgu, ko sonce nikoli praktično ne zaide. Slikano ob dveh zjutraj.

To obdobje v letu imenujejo bele noči, v tem času pa se odvijajo številni festivali v mestu in okolici. Ena izmed nočnih turističnih znamenitosti, ki se lepo poda svetlim nočem, je nočno opazovanje mostov. Okoli polnoči dvignejo mostove na reki Nevi in s tem omogočijo prehod tovornim ladjam. Nepričakovano se je to izkazalo za množično turistično aktivnost, saj je bila reka po polnoči polna turističnih ladij, s katerih so ljudje opazovali dvigovanje mostov enega za drugim. Seveda sem bil na eni tudi sam. Zadnji dan sem obiskal carsko palačo in vrtove z množico različnih fontan v Petergofu, ki leži dobrih dvajset kilometrov zahodno od mesta, kjer si tako kot v Ermitažu po celem dnevu ogledovanja uspeš ogledati bolj malo.

Zaradi nepredstavljivih razdalj med mesti so nočni vlaki časovno in finančno najboljša možnost potovanja, če seveda odmislimo natrpanost in kaos na njih. Med mesti sem tako ponoči potoval na spalnih vlakih, ki jih v Rusiji imenujejo plackarti. Koncept vlakov je preprost: postelje na vagonih so zložene v dveh nadstropjih, poleg tega so postelje postavljene tudi na hodniku. Vrat in zasebnosti ni, na takih razdaljah pa se enostavno spoznaš in povežeš z ostalimi potniki, ki s teboj delijo hrano, ki so jo s seboj prinesli na pot, in se z veseljem pogovarjajo. Ponoči, ko ti na vlaku med vsem hrupom vseeno uspe zaspati, pa ta spanec ne traja dolgo. Vlak iz Sankt Peterburga v Moskvo je bil po besedah ostalih potnikov nadstandarden, kar se je v primerjavi z ostalimi vlaki na poti proti Uralu tudi potrdilo.

Prihod v Moskvo v jutranjih urah je orisal popolnoma drugačno mesto od tistega, iz katerega sem prispel. Upravne stavbe in stanovanjski bloki iz časov prejšnjega političnega sistema so še večji kot v Peterburgu.

Rdeči trg

Že zjutraj sem na cestah doživel kaos, gnečo, agresivne, nervozne voznike z razbitimi odbijači, ki razne prometne konflikte rešujejo kar na cesti z nekoliko manj prijetnim tonom glasu. Razdalje v mestu so nepredstavljivo velike in jih je ob predpostavki konstantnih zastojev na cestah najlažje premagovati s podzemno železnico. Prvo popoldne sem se odpravil v center, kjer sem si na Rdečem trgu ogledal Moskovski kremelj, cerkev Vasilija Blaženega, Leninov mavzolej in Državni muzej. Ponovno je bilo znamenitosti več kot časa. Arhitekturno so zanimive predvsem tako imenovane Stalinove sestre. Gre za sedem monumentalnih stavb, ki močno spominjajo na manhattanske nebotičnike iz začetka prejšnjega stoletja. Stavbe so visoke okrog 200 metrov. Nekoč so služile kot upravne stavbe, danes pa so v njih hoteli, ministrstva in univerza. V naslednjih dneh sem si ogledal

Trgovina GUM na Rdečem trgu

VDNH, ki je danes le ostanek nekoč mogočnega razstavnega centra, posvečenega posameznim sovjetskim republikam. Poleg tega sem si ogledal razne spomenike in spominske parke, posvečene padlim v drugi svetovni vojni. Za odmike od mestnega živeža, kaosa in betona pa sem se odpravil v parke, kot so park Zarjadje v neposredni bližini Rdečega trga, park Gorkega in Suvorov park. Kljub gosti zazidanosti je zelenih površin v samem mestu ogromno. Dan pred odhodom iz mesta sem se spočil v ruski savni oziroma banji, kot ji pravijo Rusi. Obiskal sem znamenito banjo Sanduni, ki so mi jo priporočili lokalni prebivalci. Pred vstopom sem prejel volneno kapo, ki naj bi mi po njihovih besedah ščitila glavo pred neznosno vročino. Nisem jim verjel, po vstopu pa je termometer v savni prikazoval temperaturo nekaj čez sto stopinj Celzija. Po nekaj minutah izstopiš in skočiš v škaf ledene vode. Take vročine nisem pričakoval, izkušnja pa je bila odlična. Za vse stvari, ki bi jih še lahko počel in videl, mi je po sedmih dnevih v Moskvi na žalost zmanjkalo časa.

Iz Moskve sem se z nočnim vlakom, ki je bil v dosti slabšem stanju kot tisti na poti v Moskvo, odpravil v Nižni Novgorod. Mesto leži ob reki Volgi, v starem delu mesta pa je tako kot v Moskvi mestni kremelj. Seveda je ta kremelj dosti manj glamurozen kot njegov dvojnik v Moskvi. Zadnja pridobitev mesta je nogometni stadion iz časa svetovnega nogometnega prvenstva. S tem pa se počasi tudi konča seznam tipičnih znamenitosti v mestu. Mesto je bilo turistično zanimivo za domače obiskovalce, število tujih turistov pa bi tisti dan lahko preštel na prste ene roke. Iz Nižnega Novgoroda sem se z nekoliko slabšim in še bolj natrpanim vlakom odpravil v Kazan, prestolnico Tatarstana, območja, bogatega z nafto. V središču mesta je bil tako kot v prejšnjih mestih kremelj, ki pa tokrat ni bil rdeče, temveč bele barve. Po ogledu kremlja sem si v njegovi bližini ogledal muzeje o zgodovini pokrajine Tatarstan in ljudi v njej. Iz Kazana sem pot nadaljeval v Togliatti, a tokrat ne z vlakom, ampak z Lado, kot se za Togliatti spodobi. Mesto je dobilo ime po italijanskemu inženirju iz podjetja Fiat, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja sodeloval pri nastanku proizvodnje avtomobilov podjetja AvtoVaz. Najbolj znan avtomobil tega podjetja pa je seveda Lada. Mesto je bilo v šestdesetih letih načrtno ustvarjeno z razlogom naselitve delavcev in postavitve avtomobilske industrije, kar je vidno v postavitvi mesta, strukturi stavb in postavitvi ulic.

Tipična maršrutka, s katero se lahko pelješ v vseh mestih

V mestih brez podzemne železnice so za prevažanje zanimiva opcija maršrutke. Maršrutke so manjši avtobusi, v večini primerov še iz sovjetskega obdobja, z zanimivim konceptom plačevanja voženj. V dveh tednih sem spoznal tri različne načine plačevanja voženj z maršrutkami: enostavni plačili pri vstopu ali izstopu iz avtobusa, posebej neobičajen pa je tretji način, kjer med vožnjo izročiš denar za vozovnico človeku na sedežu pred tabo, ki ga posreduje naslednjemu – tako denar nadaljuje pot vse do voznika, ki med vožnjo denar zamenja. Nazaj po enakem postopku prejmeš razliko denarja in vozovnico. Enostaven sistem, ki nepričakovano deluje v vseh mestih. Vozila so polna ljudi, so pa vožnje zato toliko cenejše. Iz Togliattija sem se odpravil v sosednje mesto Samara, ki leži nekaj deset kilometrov nižje ob reki Volgi.

Spomenik delavcem in borcem v času druge svetovne vojne

Iz Samare sem se odpravil v glavno mesto pokrajine Baškortostan, Ufo. Podobno kot Tatarstan in njegovo glavno mesto Kazan je pokrajina Baškortostan bogata z zgodovino, predvsem pa z nafto in naravnimi bogatstvi. V mestu so močno ponosni na narodnega heroja Salava Julajeva iz sedemnajstega stoletja.

Kipe in reference nanj sem videl na vsakem koraku. Poleg tega pa je tako kot v ostalih tudi v tem mestu veliko spomenikov v spomin vojakom iz časa druge svetovne vojne. Iz Ufe sem pot nadaljeval z vlakom v Magnitogorsk, ki zaradi težke železarske industrije velja za enega najbolj onesnaženih in degradiranih. Okrog in okrog mesta pogled zastirajo tovarne, železarne in gost dim, ki se vali iz dimnikov. Znamenitosti v mestu ni. Iz Magnitogorska sem se odpravil v Čeljabinsk, kjer sem presedel na vlak za Jekaterinburg, ki je bilo zadnje mesto na poti. Gre za četrto največje mesto v Rusiji, ki ga je v osemnajstem stoletju ustanovila Katarina Velika, po arhitekturi in postavitvi mesta pa močno spominja na Sankt Peterburg. V mestu je med znamenitostmi najbolj obiskana Cerkev na krvi, ki je bila pred leti zgrajena v spomin na zadnjo carsko družino Romanovih. V kleti cerkve je urejen nekakšen muzej, kjer sem si lahko prebral več o sami zgodovini mesta in o samem dogodku. V središču mesta pa se nahaja Jelcinov center, ki je posvečen prvemu predsedniku Rusije.

Petnajstdnevni izlet se je tako zaključil v glavnem mestu Urala – Jekaterinburgu. Če bi imel na voljo še kaj več časa, bi pot nadaljeval proti Sibiriji, a za prvo pot po Rusiji je bil tudi ta zalogaj zadosti.

 

Uroš Jotanović