V centru Ljubljane je 20. aprila potekalo že 28. tradicionalno čiščenje reke Ljubljanice, ki ga je organiziralo Društvo za podvodne aktivnosti Vivera v sodelovanju s Slovensko potapljaško zvezo. V čistilni akciji je sodelovalo 32 potapljačev, ki so skupaj s čolnarji, reševalci, gasilci in drugimi prostovoljci čistili strugo Ljubljanice od Špice do Tromostovja. V velikem številu smo se čistilne akcije udeležili tudi potapljači Univerzitetnega potapljaškega društva Pozejdon.

Dvigovanje smeti s splava na Čevljarski most.

Vsi sodelujoči smo se ob 9. uri zbrali pri Ribiškem domu Barje ob Ljubljani. Ob malici in toplem čaju smo dobili natančna navodila o poteku čistilne akcije. Organizator in vodja čistilne akcije, Miro Potočnik, nas je še posebej opozoril, da lahko med čiščenjem rečne struge naletimo na predmete kriminalnih dejanj. Te moramo obvezno predati oziroma njihovo lokacijo sporočiti policiji, ki bo čistilno akcijo spremljala z nabrežja. Po informacijah, ki smo jih še dobili, naj bi bila vidljivost Ljubljanice relativno dobra, njen pa ne premočan.

Po končanem sestanku smo se lotili sestavljanja potapljaške opreme. Ker sem nosil neoprensko oziroma mokro potapljaško obleko, me je pred potopom najbolj zanimala temperatura vode v Ljubljanici. V vodi s temperaturo 10 stopinj Celzij, kolikor jo je imela Ljubljanica tisti dan, zdrži potapljač v mokri potapljaški obleki približno 40 minut, preden ga začne pošteno zebsti. Tako sem že pred potopom vedel, koliko časa mi bo v vodi »udobno«.

Splav, na katerega so s čolni vozili dvignjene smeti iz Ljubljanice (foto: Milan Tomažin).

Potapljači smo bili opremljeni z mrežico in plastično kantico, na katero je bila navezana vrv. Mrežica je služila za zbiranje manjših predmetov, medtem ko je enostavna priprava iz plastične kantice in vrvi omogočala dvigovanje večjih, predvsem pa težjih predmetov iz vode. Potapljač je pod vodo na prosti konec vrvi zavezal večje predmete, ki so jih nato ljudje na čolnih preko plavajoče kantice dvignili na površje.

Prve potapljače so čolni odpeljali proti Tromostovju, medtem ko je našo skupino prevažal splav, s katerega smo kar med vožnjo poskakali v vodo. S svojim potapljaškim partnerjem, kateremu v žargonu pravimo tudi »buddy«, sva začela potop na iztoku Gradaščice v Ljubljanico ob Krakovskem nasipu. Dogovorila sva se, da bova čistila levi breg struge. Kljub temu da sem bil pripravljen na slabšo vidljivost in vodni tok, me je situacija pod vodo vseeno presenetila. Takoj po potopu v Ljubljanico sem zaradi slabe vidljivosti in toka izgubil svojega potapljaškega »buddyja«. Dno struge je bilo čisto gladko, tako da se nisem mogel ničesar oprijeti, plavati proti toku pa tudi ni imelo smisla. Odplaval sem na levi rob struge, kjer je bilo nekaj kamnov in skal, za katere sem se lahko oprijel. Čez nekaj trenutkov sem ob sebi zagledal silhueto svojega »buddyja«. Takrat sem si oddahnil in se končno sprostil v vodo. Pokazala sva si potapljaški znak za »O.K.« in začela s čistilno akcijo. Ker je bila le-ta zame prva, sem se čiščenja lotil zelo vneto. Pobral sem vsak še tako majhen predmet in ga pospravil v svojo mrežico, čeprav sem šele kasneje prišel do pravih smeti. Tok naju je počasi nesel navzdol proti bolj urbaniziranemu delu Ljubljanice – smeti so postajale večje in bilo jih je vse več.

Motorno vozilo, ki ga je potem na kopnem zaplenila policija (foto: Milan Tomažin).

Po kakšnih 20 minutah potopa sem se znašel v oblaku zelo slabe vidljivosti. Postalo je bolj temno in okoli mene so plavale bele prosojne pike. Kmalu sem ugotovil, da sem se znašel na nekakšnem iztoku kanalizacijske cevi. Kolikor hitro se je dalo, sem zapustil to območje. Ko sem izplaval iz umazanije, sem počakal svojega potapljaškega partnerja. Ker sva imela oba polni mrežici smeti in roke polne raznih predmetov, sva se odločila, da se dvigneva na površino. Kakšna sreča! Dvignila sva se ravno pod Šuštarskim mostom, kjer je plavala ploščad, kamor so vozili iz reke dvignjene smeti. Ko sva predala nabrane smeti, so gasilci preverili, če sva v redu in povprašali po stanju v vodi. Nato sva dobila nove mrežaste vrečke in se ponovno potopila.

V Ljubljanici so se našli tudi prometni znaki.

Od Šuštarskega mostu dalje je bila situacija pod vodo čisto drugačna. Smeti je bilo toliko, da sva svoje mrežice napolnila že v 10 minutah. Ker naju je že precej zeblo, sva jih navezala na plastično kantico in se dvignila na površje. Odplavala sva do najbližjih stopnic in splezala na nabrežje. Kmalu sva videla, da nisva prva in da tudi ostali potapljači končujejo svoje potope. Potapljaški računalnik je kazal, da sva v vodi prebila slabo uro in da je bila globina rečne struge le 3,2 metra. Potapljaško opremo sva odložila v enega izmed čolnov in odšla na Šuštarski most pogledat, koliko smeti smo nabrali.

Zbiranje dvignjenih smeti iz Ljubljanice na Čevljarskem mostu.

Teža vseh nabranih smeti je presegla eno tono, kar je nekoliko manj kot lansko leto, ko so jih izvlekli skoraj dve toni. Med predmeti, ki smo jih izvlekli, je bilo ogromno koles, vozičkov, smetnjakov, prometnih znakov, avtomobilskih gum in tako dalje. Med najdenimi predmeti je bilo tudi motorno kolo, ki so ga policisti še posebej pregledovali. Po videzu sodeč ni moralo prav dolgo ležalo v Ljubljanici. Ker se je med dvigom motorja na čoln izgubila njegova registrska tablica, sta morala potapljača, ki sta ga našla, še enkrat v vodo. K sreči sta jo našla. Med stvarmi, ki so jih zaplenili policisti, so bile najdene denarnice in avtomobilske registrske tablice – ena izmed njih je bila še jugoslovanska.

Po koncu čistilne akcije je sledila analiza. Skupaj smo nabrali dobro tono smeti, kar je precej manj kot v preteklih letih. Da je smeti v urbanem delu Ljubljanice manj, je vsekakor spodbuden podatek, kar pa ne drži za ostale predele reke. Za naslednje leto smo si zadali cilj, da območje čiščenja še nekoliko razširimo in se spustimo prav do zapornic.

Timotej Jurček