1. Vsi, ki ste obiskovali predmet Mehanika tal in inženirska geologija ste zagotovo že slišali za plaz Vajont. Da bi si ga ogledali in videli eno večjih pregrad na svetu, kjer se je leta 1963 zgodila ogromna katastrofa, smo se v organizaciji Društva študentov vodarstva v sredo, 16.5.2018, odpravili na celodnevno ekskurzijo v sosednjo Italijo.

V krasnem ambientu italijanskih Dolomitov, 100 kilometrov severno od Benetk v provinci Pordenone, leži pregrada Vajont, ki je izjemen inženirski dosežek, ob enem pa tudi dober opomin in poduk, kakšno moč ima voda in kako nemočni smo lahko v primerjavi z naravo. Leta 2008 je UNESCO plaz Vajont uvrstil med pet opozorilnih zgodb, ki naj inženirje opominjajo na zakone narave. Inženir s svojim znanjem ne more vplivati na naravne procese, lahko pa s svojim znanjem, predvidevanjem in pravilnim odločitvami prepreči ali zmanjša škodo in število žrtev.

Ogled smo začeli ob elektrarni Soverzene, kjer nas je v stavbi ENEL-a toplo sprejel Giovanni Ruggeri in predstavil zgodovino ter posebnosti pregrade in samo ozadje dogajanja pred tragičnim dogodkom. Pregrado Vajont so začeli graditi leta 1957 z namenom izkoriščanja vodnih moči kot del velikega hidroenergetskega sistema v porečju Piave za potrebe hitro rastočih severnoitaljanskih mest, predvsem Milana in Torina. Gradnja je trajala do septembra 1960, pregrada pa vsebuje 360 000 m3 betona. Ob dokončanju gradnje je bila najvišja ločna pregrada na svetu. Načrtovati so jo začeli že leta 1920, prvotna lokacija pregrade je bila mišljena skoraj 2 km višje od zdajšnje, a so jo zaradi želja po večji akumulaciji in posledično večjem zaslužku umestili nizvodno, neposredno nad mestom Longarone.

Betonsko ločno pregrado, narejeno po načrtih Carla Semenze, je dogradilo zasebno podjetje SADE, ki je bilo v lasti Giuseppeja di Misurata, nekdanjega Mussolinijevega finančnega ministra. Pregrada sodi med dvojno ukrivljen, t. i. kupolast tip ločne pregrade, ki vpeta v pobočje pritiske prenaša neposredno na bregove ozke soteske pod goro Mt. Toc. Svetla višina pregrade znaša 256 m. Na obeh bokih je vpeta v mezozojske karbonatne kamnine, torej dolomitne apnence jurske starosti. Širše območje soteske je v tektonskem pogledu sinklinala, ki je nastala z erozijo po koncu ledene dobe.

Domačini so že pred samo gradnjo opozarjali, da je levi breg nestabilen, vendar so bile pred gradnjo edine geološke raziskave na območju usmerjene v raziskave kvalitete kamnine ob bokih pregrade, ki je dosegala zahtevan elastični modul. Šele leta 1959, ko je bila pregrada že skoraj dograjena, so se pojavili dvomi o stabilnosti leve brežine. Ugotovljen je bil najmanj en fosilni plaz. Müller, Giudici in Edoardo Semenza, sin projektanta pregrade Carla Semenze so opozorili na nevarnost sprožitve globokega plazu, kazalo je na drsno ploskvo do globine približno 200 m. Takrat še ni bilo inklinometrov in ekstenziometrov, zanimivo pa je, da niso izvedli nobene stabilnostne analize, s katero bi preverili dvig vode v akumulaciji na stabilnost brežine. Prve težave in znake nestabilnosti so zaznali istega leta ob poskusnem polnjenju akumulacije, ko je gladina dosegla 590 m. Kasneje se je pojavila tudi 2 km dolga razpoka v obliki črke M. Pobočje je prvič resneje opozorilo nase leto dni kasneje, ko se je pri gladini vode 650 m zrušil del pobočja in je 700 000 m3 velik plaz zasul rezervoar in sprožil 2 m visok val. Polnitev so ustavili in dodatno zgradili galerijo za nadzor vode. Vgrajene so bile tudi geodetske točke, na katerih se je pokazala direktna povezava med gladino vode v akumulaciji in hitrostjo pomikov. Sistem opazovanj je bil vzpostavljen šele leta 1961, izvrtane so bile tri piezometrske vrtine. Ugotovljena pa je bila tudi zveza med potresno aktivnostjo in gladino vode ob prvi polnitvi.

Leta 1962 je prišlo do zahteve, da morajo akumulacijo napolniti do kote 722 m, kar je končna delovna gladina akumulacije. Kljub opozorilom domačinov in nekaterih strokovnjakov, ki so nasprotovali višanju gladine vode v rezervoarju, so začeli s polnjenjem akumulacijskega jezera. Pri ocenah in hidroloških modelih so inženirji naredili velike napake s podcenjevanjem hitrosti drsenja, količine ter vrste materiala, zaradi česar je bila predpostavljena varna gladina, ki bi v primeru porušitve pobočja dodatno zagotavljala, da ne bi prišlo do prelitja pregrade, napačna. Semenza, projektant pregrade, se je verjetno prvi zavedal nevarnosti plazu in bi morda lahko glede na to, da je bil v tistem času veliko ime pregradnega inženirstva, preprečil polnjenje akumulacije nad kritične gladine, a je žal umrl dve leti pred porušitvijo pregrade.

Glavni inženir na pregradi je na dan katastrofe, 9. oktobra 1963, pisal svojemu nadrejenemu: »V zadnjih dneh se je hitrost drsenja povečala, razpoke v pobočju mi dajejo misliti na najhujše. Poskušal bom znižati gladino na 695, da zagotovim varnost za primer udarnega vala. Bog nam pomagaj!«. Ob 22:39 je ogromna zemeljska masa zgrmela v akumulacijsko jezero (270 mio m3), ko je bil nivo vode 700 mnm, in povzročila nastanek udarnega vodnega vala. Ta se je najprej dvignil v nasprotno brežino do vasi Casso, ki leži 250 m višje. Drugi val z višino 70 m in hitrostjo 110 km/h pa je pljusknil čez krono pregrade in je na svoji poti po dolini odplaknil vasi Longarone, Pirago, Villanova, Rivalta in Fae ter pod sabo pokopal več kot 1900 ljudi, po nekaterih ocenah pa naj bi bilo kar 2500 žrtev. Mnogih niso nikoli našli ali identificirali. Zdrs je trajal 45 sekund, celoten dogodek pa le 7 min, a je za dolino Piave pomenil pravo opustošenje. Velika posebnost katastrofe je, da je ločna pregrada pritisk visokega vala vzdržala in pri tem ostala skoraj popolnoma nepoškodovana, čeprav so bile sile več kot štiridesetkrat višje od tistih, za katere je bila projektirana. Ob katastrofi pa je bila popolnoma uničena stara strojnica, prav tako pa so nedelujoči visokotlačni cevovodi.

Letos bomo obeležili 55. obletnico vajontske tragedije, ki je sprožila vrsto geotehničnih in socioloških vprašanj v povezavi z varnostjo pregrad in lahko rečemo tudi bistveno vplivala na razvoj same geotehniške stroke. Tudi mi smo bili po sprehodu po kroni pregrade očarani nad njeno mogočnostjo in veličastnim pogledom v globino in na mesto Longarone.

Za vodenje in strokovno razlago se zahvaljujemo doc. dr. Andreju Kryžanowski in izr. prof. dr. Ani Petkovšek, ki sta se našemu povabilo z veseljem odzvala. Poskrbela sta za zanimivo in strokovno dobro podkovano ekskurzijo, saj je zanimivih informacij kar mrgolelo.

Viri:

[1] Petkovšek, A., Smolar, J. Geološko geotehnični vodnik na ekskurziji na plaz Vajont. UL FGG, 16.5.2018.

[2] Enel. Technical visit to Vajont dam, programme of the visit.

[3] Hendron, A. J. & Patton, F. D. (1987). The Vajont Slide – A Geotechnical Analysis Based on New Geologic Observations of the Failure Surface. Engineering Geology, 24 (1987), 475-491.