V izdaji revije Študentski most, ki ste jo lahko prebirali decembra 2016, sem podrobneje opisal svojo Erasmus+ izmenjavo na Poljskem. Semester na tujem sem označil kot izkušnjo, ki mi je prinesla mnoga prijateljstva. Maja 2017 sem gostil kolege Martina, Michaela in Marca iz zahodne Nemčije. V zameno za svojo gostoljubnost sem bil tik po druženju v Sloveniji povabljen na proti-obisk.

Zadal sem si sočasno obiskati še sošolca Dorona z ljubljanske FGG, ki je prav tako v okviru izmenjave študiral v Aachnu. Do tedaj sem obiskal Bavarsko, Berlin in Hamburg, a na zahodnejši del Nemčije me je iz tedna v teden bolj mikalo, saj so mi kolegi pripovedovali o industrializiranih območjih, nabito polnih nogometnih stadionih četrtoligašev, enem najboljših mest po kakovosti življenja Düsseldorfu in še o mnogih privlačnih točkah, s katerimi se regija lahko pohvali. Območje Porenja in Porurja ima preko 10 milijonov prebivalcev in je s tem eno največjih somestij na svetu.

Pričel se je lov na študentskemu žepu primerno letalsko vozovnico. Ker s tem predelom Evrope do letošnje uvedbe linije Ljubljana—Düsseldorf ni bilo ugodne povezave, sem kot najugodnejšo možnost izbral let iz Celovca v Bonn, kar se je izkazalo kot dobra alternativa. Porurje je povezano z učinkovitim javnim prevozom, nad- in podzemno železnico, nizkocenovnimi avtobusi in celo po rečnih poteh. Tako sem iz Bonna do Kölna prispel za slabih 10 evrov v manj kot uri. Ni najbolj zabavno sam preživljati časa v velemestu, a sem pogumno upal, da prihajajo veliko bolj družabni dnevi.

Köln je živahno mesto ob Renu z znamenito katedralo, drugo najbolj znano nakupovalno ulico v regiji in obilico študentov. Poznano je kot kulturno mesto: po mnogih muzejih, umetniških uprizoritvah in sejemskih prireditvah, zato je zagotovo primerno za ljubitelje kulture. Z osrednjo katedralo, obrečno lego in akademskim pridihom je podoben Liverpoolu, prva klobasa z zeljem pa je bila k sreči povsem zmeren strošek. Med ogledom Rena in mostu Hohenzollern se je nenadoma na turiste in mimoidoče vlila ploha. Zatekel sem se v najbližji objekt in ugotovil, da stojim v muzeju Ludwig, enem najbolj znanih nemških muzejev moderne umetnosti, ki ponuja vse od zgodnejšega surrealizma do znamenitega Andyja Warhola.

Nisem muzejski fanatik, a rahlo utrujen sem predvidel, da ležeren obhod sob s težko razumljivimi abstrakcijami v dežju niti ni tako slaba izbira. V suhem zavetju sem si ogledal razstavo v počastitev lani preminulega mojstra pop arta Jamesa Rosenquista. Da je mesto res moderno, so me prepričale tudi množice obiskovalcev moje starosti, ki so za razliko od sicer pregovorne nemške modne zadržanosti izkazovali okus za oblačenje po sodobnih urbanih smernicah, verjetno posledica kölnskega značaja in prisotnosti znanih nakupovalnih ulic Hohe Straße in Schildergasse. Ti sta primerno svojemu slovesu založeni z najnovejšimi primerki svetovnih modnih hiš, elektronskih gigantov in parfumerij. Moram priznati, da sem sam po merklovsko zategoval pas, zato sem izložbe le opazoval.

Na petkovo jutro zadnji »Auf Wiedersehen!« receptorki ni bil težak. Pred mano je bila vožnja z vlakom v Aachen, o katerem sem slišal mnogo obetavnega. Povrh vsega mi ni bilo treba niti listati niti klikati po turističnih vodičih. Tam me je čakal najboljši vodič, Erasmus študent! Dvonadstropen, komajda slišen vlak je vihral s 150 km/h: mimo razpotegnjenih industrijskih območij, kasneje pa redoljubnih vasic, ki okrašene s cvetjem izražajo ponos na svoja sveže prepleskana poslopja in opečnate fasade. Arhitekturni slog zahodne Evrope mi je zelo všeč! Kljub visokemu standardu ni razkazovanja finančnih kapacitet posameznega gospodinjstva, velika večina prebivalstva živi v podobno grajenih hišah brez samovšečnih fasad. Ni težnje po razkazovanju, kdo ima več in kdo manj, zdi se, da imajo vsi (vsaj) dovolj. Že z vlaka je mogoče opaziti, da v prostorskem načrtovanju obstaja red, ulice potekajo v smiselnih geometrijskih shemah in razen kakšnega kolesarja niso obremenjene z večjim tranzitom.

Aachen je čudovit, drugačen od Kölna. Veliko bolj zgodovinski, predvsem pa manjši. Več o tem mestu ste lahko prebrali v odličnem prispevku Dorona Hekiča v izdaji Mostu decembra 2017, zato dodajam le kratko opažanje. Lahko potrdim, da ima fant to mesto v svojem mezincu! Razkazal mi je fantastično zgodovinsko jedro, ki ga opiše pot Karla Velikega. Definitivno sem vodiču rahlo zavidal (čeprav je bil tudi moj Erasmus na Poljskem vse prej kot dolgočasen). Po obhodu mestnega jedra in univerzitetnega kampusa sva zvečer načrtovala degustacijo lokalnih piv. Kot verjetno veste, je Doron vsakodnevno migriral izza belgijske strani meje v Aachen. Tako sem imel tudi sam priložnost spoznati vsakdan tamkajnšnjega vozača. V stanovanju so naju pričakale raznobarvne pločevinke nemških lagerjev in temnih piv. Kot se spodobi, so pokušanje spremljale mnoge zabavne anekdote z najinih izmenjav.

Tretji dan sem se vrnil v Porurje – po težavah s FlixBusom so me nemški kolegi z avtom pričakali v okolici Gelsenkirchna. Po 9 mesecih smo se ponovno smejali našim starim šalam. Tudi Nemci znajo biti zelo zabavni! Takoj so mi pomolili v roke mrzlo Hanso, vedoč, da me vožnja užejala. Mislim, da ljubezen do hmeljevega napitka povezuje nemško in slovensko kulturo. Že ob prihodu so dali vedeti, da gremo z avtom v neznano, da ne smem spraševati, kje smo in kdaj bomo na cilju. Počasi se mi je dozdevalo, saj sem jim nekoč dejal, da me mika v kraje, kjer ni turistov. Majhne vasice tik ob nizozemski meji združujejo bogate ranče in napredne industrijske cone. Želja se je uresničila, na domačiji Stowemann v Ahausu me je čakal topel sprejem domačih ob piškotih speculaas. Pred vasjo nas je pričakal mlin na veter, doma pa tako močno nemško narečje, da je moje znanje zatajilo. Nepozabna izkušnja se je nadaljevala z obiskom odprte kuhinje na glavni ulici nizozemskega mesteca Winterswijk, 15 minut vožnje iz Ahausa. Ob pregovorno sproščenem nizozemskem vzdušju so pečene girice padale kot za stavo!

Ob povratku so me posvarili, da Dortmund na prvi pogled ni preveč atraktivno mesto. Ni res. Dortmund bi lahko označil kot mesto nogometa, subkultur in družbeno-političnih idej. Poleg obiska elitne soseske Hörde am Phoenix See, kjer bivajo največji nogometni zvezdniki, in odmora v nekaj domačih pivnicah, smo zvečer zažurali na koncertu popularne skupine Feine Sahne Fischfilet. Prvič sem bil na punk rock koncertu – po začetnih mešanih občutkih sem se hitro vživel. Zasedba je poleg glasbe izjemno družbeno aktivna z borbo proti konzervativnim idejam in tudi obiskovalci koncerta so izkazali svojo progresivno usmerjenost. V tem delu Nemčije splošno prevlada svobodomiselnost, borba proti sovražnosti in odprtost do drugače mislečih, kar ne velja za vzhodnejše dele Nemčije.

Dan zatem sem preživel s kolegico, ki v Düsseldorfu živi in dela kot ekonomistka. Düsseldorf je poslovno naravnano glavno mesto dežele Severno Porenje–Vestfalija. Mesto krasi obnovljeno rensko obrežje z visokimi stolpnicami, elitnimi stanovanji in najdražjimi restavracijami v Nemčiji. Življenjski standard se odraža na visokih plačah, predvsem v finančnem, oglaševalskem in IT sektorju. Začetna plača ekonomista se giblje  med 3000 in 3500 evrov bruto, čemur primerne so tudi cene in gostota Michelinovih zvezdic, ki jih sam nisem izkusil.

Nogomet je naš skupen hobi, zato so kolegi načrtovali ogled dveh tekem: glasilke smo ogreli na obračunu Fortuna Düsseldorf–St. Pauli (2. liga in 32 tisoč gledalcev!). Dan zatem smo bili priča še derbiju 3. lige med Magdeburgom in Paderbornom. Slednji spominja na Celje, štadion za 14 tisoč gledalcev pa je bil do zadnjega poln.

Zadnji dan so mi kot inženirju priporočali Bochum. Mesto je znano po rudniku premoga, katerega del je urejen v muzej podzemne gradnje. Zame, ljubitelja predorov, je bila to najboljša znamenitost v okolici Dortmunda, odličen zaključek moje enotedenske nemške avanture! Ker me tu črkovna omejitev rahlo zadržuje, vas za podrobnosti povabim, da me pocukate za rokav in vam več zaupam v živo.

 

Dejan Bolarič, absolvent magistrskega študija Gradbeništvo