V tokratni izdaji sem se vam odločila predstaviti profesorja doc. dr. Sama Drobneta, ki ga študentje geodezije prvič spoznamo že v prvem letu dodiplomskega študija. Ker pa je pred kratkim pridobil nov naziv – prodekan za študentske zadeve, sem želela, da ga spoznajo tudi ostali. Na hitro bi ga lahko opisali kot zanimivega, ambicioznega profesorja, ki ima izjemen posluh za študente in njihovo izobraževanje v strokovnjake, ki bodo obvladali svoj poklic.

Večina študentov geodezije vas pozna predvsem kot profesorja s področja statistike, geoinformatike in prostorskih analiz v GIS, z izjemnim smislom za razlago in podajanje znanja. Zakaj ste se odločili ravno za študij geodezije in kaj je bil razlog, da ste se nato usmerili ravno v pedagoški poklic na tem področju? Ste si kdaj želeli biti ”terenski” geodet?

Od nekdaj me je zanimalo dogajanje v prostoru kot posledica delovanja družbe in tudi posameznika. V srednji šoli, na Gimnaziji Celje, sem se odločal med študijema geografije in geodezije. Predvsem zaradi želje po tehničnem študiju sem se odločil za študij geodezije. V tistem času se je študij geodezije v zadnjem letniku razdelil na dve smeri, ena izmed njiju se je imenovala »prostorska smer«. Že v času dodiplomskega študija sem v tretjem in četrtem letniku na fakulteti sodeloval pri projektih s področja komunalnega gospodarstva in zemljiške politike. Pozitivne in bogate izkušnje, ki sem jih pridobil tekom tega sodelovanja, so pomembno vplivale na mojo odločitev za nadaljevanje študija. Po končanem dodiplomskem študiju geodezije sem se kot mladi raziskovalec vpisal na Interdisciplinarni podiplomski študij planiranja in urejanja prostora. Tekom magistrskega študija sem pridobil ogromno strokovnih, in tudi čisto življenjskih, izkušenj, predvsem iz sodelovanja s številnimi predavatelji z drugih članic UL. Na podlagi izkušenj, ki sem jih pridobil na magistrskem študiju, sem še danes vnet zagovornik interdisciplinarnega pristopa v raziskovanju. V času podiplomskega študija sem se začel usmerjati v področje operacijskih raziskav. Že tekom magistrskega dela sem preizkusil številne metode in pristope operacijskih raziskav ter njihovo uporabnost za spremljanje dogajanja v prostoru. Takrat sem začel delovati v Slovenskem društvu Informatika, v Sekciji za operacijske raziskave. Začeli smo organizirati mednarodne znanstvene simpozije iz operacijskih raziskav v Sloveniji. Na teh in podobnih znanstvenih konferencah v tujini sem predstavljal številne možnosti uporabe metod operacijskih raziskav v prostoru, kar na področju operacijskih raziskav krajše imenujemo »prostorski sistemi«. Tovrstno znanstveno in strokovno delovanje me je pedagoško usmerilo v predmete kot so Statistika, Prostorska statistika, Geografski informacijski sistemi, Prostorske analize in Operacijske raziskave. Že zelo zgodaj sem ugotovil, da me bolj kot terensko zbiranje podatkov privlači pristop tako imenovane »armchair science« oziroma po slovensko »znanosti iz naslonjača«. Gre za znanstveni pristop k razvoju nekega področja, ki ne vključuje zbiranja novih informacij, temveč skrbno analizo ali sintezo obstoječega znanja. S takšnimi pristopi gradimo koncepte o dogajanju v prostoru, ki jih nato preizkusimo s poglobljenimi raziskavami.

V vseh letih poučevanja ste se najverjetneje srečali z različnimi vrstami študentov, saj je vsaka generacija razred zase. V čem se po vašem mnenju študenti danes razlikujejo od študentov v času vašega študija in pa seveda tudi sam študij?

Res je, generacije študentov se spreminjajo, temu se mora prilagajati tudi študij. V osemdesetih letih, ko sem sam študiral, se nam je, podobno kot vsem študentom, »veliko dogajalo«. Glede tega se nismo dosti razlikovali od sedanjih generacij študentov. Toda za nas je bil takrat svet večji in se je spreminjal počasneje kot danes. Takrat smo šele odkrivali pojme, kot so »globalizacija«, »lokalizacija«, »internalizacija« in podobno. Časa za študij smo imeli več kot ga imate študenti danes– vsaj mislim, da ga je bilo takrat več. Tako se je tudi odvijal študij, ki je bil predvsem bolj poglobljen. Takrat smo pot v tujino skrbno načrtovali in se posebej pripravili na njo. V času študija sem bil na študentski izmenjavi na Nizozemskem in v Braziliji. Še posebej obisk Brazilije sem skrbno načrtoval, pred odhodom sem namenil nekaj mesecev študiju portugalskega jezika. Danes imamo, vsaj starejši, občutek, da se svet hitreje spreminja kot včasih, da se je prostor močno »skrčil«. Pri tem imam v mislih izrazito poenostavitev številnih možnosti komunikacije tudi z najbolj oddaljenimi kraji in številne možnosti za potovanje po svetu in študentske izmenjave v tujino. Tovrstne spremembe so se zgodile tudi pri samem študiju. Danes se lahko študenti v sklopu »internalizacije« študija tako rekoč sproti odločate za številne možnosti izmenjave s tujino, v tujini lahko opravite semester ali celo študijsko leto, lahko se praktično usposabljate. Danes fakulteta pripravlja skupne študije s tujimi univerzami, uvajamo predavanja tujih profesorjev in strokovnjakov iz prakse. Neredki študenti se odločate za nadaljevanje študija v tujini, na UL prihaja čedalje več tujih študentov. Vse te številne možnosti so danes na nek način »omejile« vaš čas za študij. Vseh teh sprememb se zavedamo, toda kljub temu si številni visokošolski učitelji in asistenti želimo, da bi študenti bolj poglobljeno študirali.

Med drugim sem zasledila, da ste sodelovali pri številnih projektih – tako tujih, kot slovenskih; kateri vam je najbolj ostal v spominu. Ali se boste kljub dodatnemu delu prodekana še v tolikšni meri ukvarjali z raziskovalnim delom?

Kot rečeno, me je za delo na fakulteti navdušilo ravno raziskovalno delo v času dodiplomskega študija. Imel sem ta privilegij, da sem sodeloval v raziskovalni skupini, ki je raziskovalnemu delu namenjala ves razpoložljivi čas. Skupaj s profesorji smo po predavanjih delali še cele popoldneve, zelo pogosto tudi pozno v večer in večkrat tudi noči. Raziskovalno delo skupaj s starejšimi kolegi ob sobotah je bilo čisto normalno. Prijetno vzdušje in številni rezultati te potegnejo v tovrstno delo. Raziskovalno delo me je pritegnilo tako močno, da sem za nekaj časa zanemaril delo na doktoratu. Takrat smo lahko sodelovali na domačih znanstvenih projektih tudi raziskovalci brez doktorata, pogoj je bil znanstvena in strokovna odmevnost. Kasneje sem sodeloval tudi v številnih evropskih projektih, iz katerih sem izšel z zelo bogatimi izkušnjami. Vsak od teh projektov je bil nekaj posebnega, tudi skupine raziskovalcev so se večinoma menjale. Ves ta čas sem se, neposredno ali posredno, ukvarjal s proučevanjem prostora tokov. To je vsebina, ki sem jo obravnaval tudi v svojem doktorskem delu. Danes pa se s temi vsebinami ukvarjajo moji študentje.

Od vseh raziskovalnih projektov so mi najbolj v spominu ostali bilateralni projekti, v okviru katerih sem obiskal tuje univerze in imel vabljena predavanja. Prav posebne izkušnje sem nabral na Chinese Academy of Sciences in na Xiamen University v Xiamenu na Kitajskem, na Savitribai Phule Pune University v Pune v Indiji, ter na Iowa State University v Amesu v ZDA.

S prevzemom dela prodekana za izobraževalno dejavnost se mi je čas za raziskovalno delo precej skrčil. Zato pa sem posebej vesel tistih nekaj ur raziskovalnega dela na teden, ki si jih trenutno lahko privoščim ob vodstvenem in pedagoškem delu. Kljub vsemu upam, da bom v prihodnje našel več časa za raziskovanje. Nekaj tovrstnega dela univerzitetni učitelji sicer lahko opravimo tudi v povezavi s pedagoškim delom, pri delu z magistranti in doktorandi.

Prepričana sem, da odločitev za pedagoški poklic ni bila enostavna. Poleg naziva docent ste pred kratkim pridobili še naziv prodekana. Kaj vas je gnalo, da ste se odločili za ta korak? Imate za prihodnost pod tem nazivom že kakšne zastavljene cilje?

Kot prodekan za izobraževalno področje med drugim nosim odgovornost za zagotavljanje pogojev za izvajanje študijskih programov, za reden potek izobraževalnega dela in za načrtovanje in usmerjanje organizacije ter izvedbe študija na fakulteti. Ob odločitvi, da bom kandidiral na mesto prodekana za izobraževalno področje, sem si zadal predvsem dva, za vas študente še posebej pomembna cilja. Želim namreč izboljšati prehodnost in skrajšati študij na FGG. Prepričan sem, da je to mogoče predvsem s prilagajanjem dejanskih obveznosti študentov in z dosledno uporabo spletne učilnice, kjer bodo študentom na voljo vse potrebne informacije o predmetih. Mislim, da je z jasno podanimi pogoji pri predmetih mogoče izboljšati uspešnost in kakovost študija.

Čeprav imate sedaj verjetno veliko manj prostega časa, pa imate najbrž vseeno kakšen hobi – s čim se radi ukvarjate v prostem času?

Prostega časa je sedaj manj, oziroma si ga je treba drugače organizirati. V času pred prevzemom funkcije prodekana je bil moj prosti čas bolj prilagodljiv. To pomeni, da sem ga lažje prilagajal glede na pedagoške, raziskovalne in strokovne obveznosti. Od kar smo se z družino preselili v predmestje, sem postal vnet kolesar, prav tako rad preživim veliko časa v naravi. Pred prevzemom funkcije sem lahko za tovrstno dejavnost prilagodljivo izkoristil popoldneve, nato pa zvečer, ponoči ali zgodaj zjutraj nadaljeval s pedagoškim delom (popravljanje zaključnih nalog, priprava na predavanja, sestavljanje in popravljanje izpitov, ipd.) ali znanstvenim oziroma strokovnim delom (branje in pisanje člankov, recenzije, pisanje poročil projektov, ipd.). Ob prevzemu funkcije prodekana sem prevzel tudi odgovornost za »sprotno reševanje problemov«. Takšnih »sprotnih« problemov pa je v delovniku prodekana za izobraževalno dejavnost zelo veliko. Kljub vsemu poskušam na nek način ustrezno organizirati svoj prosti čas, tudi za kolesarjenje in drugo rekreacijo v naravi.

Sedaj bi mogoče namenili kakšno besedo ali nasvet študentom.

Nasvetov načeloma ne delim drugim. Lahko pa povem svoje mnenje o študentskem življenju. To je prav posebno obdobje v življenju, ki se ga boste še dolgo spominjali. Če bi jaz ponovno živel študentsko življenje, bi ga izkoristil na polno. To pomeni, da bi iz študija potegnil največ znanja in izkušenj, kolikor je mogoče. Izkoristil bi možnost študija v tujini in možnost potovanja po svetu. Ko bi opravil večino študijskih obveznosti, bi si poiskal delo, ki me veseli. Zaključno nalogo bi vsekakor naredil v okviru vsebin, ki me zanimajo.