Pred štirimi leti sem na enodnevnem izletu na letalu zapuščala vedno dobrodošlo Barcelono. Pogled na raznoliko mesto me je iz ptičje perspektive še posebej presenetil. Ne glede na to, kako urejeno se zdi mesto med vožnjo ali hojo po ulicah, je name naredila vtis prav geometrijska slika celotnega mesta – mesto ima namreč presenetljivo jasno postavljene ulice in pravilno kvadratne stavbne objekte.

Ravno zaradi te opazke sem se odločila, da bom raziskala ozadje urejenosti mesta in osebo, ki je za to odgovorna. Našla sem članek Cerdà in Barcelona: potreba po novem mestu in zagotavljanju storitev avtorjev Montserrat Pallares-Barbera, Anna Badia in Jordi Duch (Pallares-Barbera et al. 2011), ki analizira ozadje in uresničitev urbanističnega načrta, narejenega leta 1860 po zaslugi katalonskega inženirja z imenom Idelfons Cerdà i Sunyer.

CERDAJEV URBANISTIČNI NAČRT IN URESNIČITEV

V 19. stoletju so bili prebivalci Barcelone s pristaniščem in tovarnami vsi skupaj zgoščeni v obzidanem srednjeveškem mestu. Prebivalcev je bilo iz leta v leto vedno več, ob enem pa so zaradi slabih življenjskih pogojev na vsakih nekaj let izbruhnile epidemije, ki so terjale veliko žrtev. Pet stoletij se mesto ozemeljsko ni širilo, zato se je osebni prostor prebivalcev vse bolj manjšal. Mestno obzidje je preprečevalo urbano širitev mesta, zato je porušitev le tega v drugi polovici 19. stoletja odprla nove možnosti za boljše življenjske pogoje prebivalcev. Ko je leta 1859 mestni svet razpisal natečaj za nov urbanistični načrt mesta, je bil eden izmed treh kandidatov Ildefons Cerdà. Svet je izbral sicer načrt arhitekta Antonija Rovira, vendar je španska vlada iz Madrida ukazala uresničitev načrta Ildefonsa Cerdàja.

Cerdàjev načrt je temeljil na njegovem lastnem raziskovanju takratnih poklicev prebivalstva Barcelone in poslopij na območju srednjeveškega središča. Ugotovil je, da v mestu manjka šol in bolnišnic ter zanje usposobljenih učiteljev in zdravnikov. Prav zato, kot je dejal Cerdà, sta bili v mestu značilni visoka umrljivost in nizka izobrazba. Cerdà se je močno zavzemal za boljše življenjske standarde in enakost med družbenimi sloji. Njegov cilj je bil povečati blaginjo vsakega prebivalca, torej izboljšati dostopnost do nujno potrebnih materialnih dobrin. Zato je v svoj načrt vrisal:

  • 33 šol,
  • 3 bolnišnice,
  • 8 parkov,
  • 10 tržnic,
  • 12 upravnih stavb.

Njegov drugi cilj je bil doseči manjšo in enakomernejšo gostoto prebivalstva. Določil je, da morajo biti stanovanjski objekti urbani bloki, sestavljeni iz dveh vzporednih stavb, med katerimi so parki in pešpoti. Izračunal je dolžino kvadratnih blokov v vrednosti 113,3 m in določil, da naj bodo ulice med temi bloki široke od 20 do 30 m. Robove blokov je odsekal pod kotom 45o in s tem naredil majhne trge na stičišču blokov. Glavna značilnost načrta je bila pravilna geometrijska mreža, videna na Sliki 1.

Slika 1: Cerdàjev originalni urbanistični načrt (Doerr, 2014).

Razširitev mesta je torej morala potekati pod Cerdàjevim načrtom, vendar si je mestni svet pri izvedbi dovolil mnoge spremembe. Deset let po načrtu kar 90% stavb ni upoštevalo Cerdàjevih smernic. Vzporedne stavbe so postali zaprti bloki z osrednjim odprtim prostorom (Slika 2), ulice so bile zožene, več prostora je bilo zazidanega … Zakaj? Izvajalce so pritegnile velike naložbe v nepremičnine. Tako je ponovno nastopil pohlep, proti kateremu se je Cerdà ves čas boril. Mesto se je iz leta v leto naglo povečevalo in v svoje območje vključevalo sosednje občine. V 50. letih 20. stoletja se je stanje še bolj poslabšalo, saj v takratnem zakonu ni bilo vključenega vzdrževanja in prenove, zato so se stavbe rušile in se obenem gradile brez pravilnega upoštevanja statike. Širitev mesta se je vseeno nadaljevala in Barcelona se je v 70. letih spremenila v metropolo. Današnji tloris urbanih blokov, narejenih po rahlo spremenjenih Cerdàjevih načrtih je prikazan na Sliki 3.

Slika 2: Spreminjanje načrtovanih Cerdàjevih blokov v zaprte (Doerr, 2014).

Slika 3: Današnji izgled urbanih blokov, narejenih po Cerdàjevem načrtu (Doerr, 2014).

ANALIZA CERDÁJEVE POSTAVITVE GLAVNIH FUNKCIJ MESTA

Članek, ki se v prvem delu opisno poglobi v takratno situacijo in širitev mesta skozi čas, pa se v drugem delu osredotoči na analizo Cerdàjevega načrta. Raziskuje samo postavitev bolnišnic in tržnic ter ugotavlja, kako je Cerdà prišel do take razporeditve. Naloga avtorjev je bila postaviti ročno narisan načrt v prostor z uporabo geografsko informacijskih sistemov (GIS). Potem so z uporabo modela prostorske optimizacije, imenovanim model p-mediane, odkrivali funkcionalnost lokacije storitvenih objektov. Narejen je tako, da izračuna čas hoje od prebivališča posameznega prebivalca do določenega objekta.

Bolnice so bile v Cerdàjevem načrtu postavljene na obrobje mesta zaradi nevarnosti razširitve epidemij. Model optimizacije je pokazal, da 78 % prebivalcev potrebuje največ 30 minut hoje do bližnje bolnišnice. Seveda model sloni na določenih predpostavkah, kot je nezasedenost bolnišnic. Rezultati so prikazani na Sliki 4.

Slika 4: Oddaljenost prebivalcev od bolnic (Pallares-Berbera et al. 2011).

Drugi model je pokazal Cerdàjeve predvidene lokacije desetih tržnic po celem mestu in njihovo oddaljenost od prebivalcev. Izkaže se, da ima najbolj oddaljeni prebivalec od najbližje tržnice le 24 minut hoje. Cerdà se je namreč zavzemal za enakovredno dostopnost do hrane kot osnovne dobrine, ki preprečuje lakoto.

RAZVOJ BARCELONE VSE DO DANES

Z nadaljnjo analizo razvitja Barcelone sem naletela na knjigo Lokalni odzivi na globalne izzive: kulturni okvir preobrazbe Barcelone in Seula (Križnik, 2009), ki opisuje nadaljevanje širjenja Barcelone.  V 20. stoletju so bila namreč tri obdobja prostorskega načrtovanja Barcelone:

  • V 80. letih so bili značilni lokalni projekti, ki niso dosti vplivali na izgled mesta kot celote.
  • Okoli leta 1992 je bilo obdobje priprave na olimpijske igre.
  • Od 1993 pa do danes je obdobje, ko se na mesto gleda kot na celoto.

Torej je bilo šele leta 1993 ponovno celostno načrtovanje mesta kot ga je poznal Cerdà. Generalni metropolitanski načrt iz leta 1976 se zavzema za razbremenitev središča mesta. Točno za to se je zavzemal Cerdà s svojim načrtom enakosti prebivalstva!

Spremembe in korak bližje k Cerdàjevem prvotnem načrtu v začetku 21. stoletja pa v svojem članku opisuje kanadski arhitekt Alexander Doerr (Doerr, 2014). Takrat so se namreč naredili novi načrti, kjer naj bi 50 zaprtih urbanih blokov odprli in med njimi naredili javno dostopne zelenice. Tako naj bi vsak prebivalec imel dostop do zelene površine v radiju 200 metrov. Na srečo se je ta načrt uresničil.

Cerdàjev načrt je po mnenju avtorjev utopičen, saj se je sicer vestno lotil reševanja problemov, ni pa pomislil na pohlep izvajalcev, ki ga je težko kar izbrisati iz glav takratnega ljudstva. Prav zato so se izvajalci in mestni svet odmikali dobesednemu uresničevanju načrta. Članek je napisan strokovno, a se mi vseeno zdi, da je ideja celotnega članka pokazati, kako so lahko tudi zelo dobre ideje težko uresničljive, če nimaš dobre podpore z enakimi cilji.

VIRI

  • Doerr, A. 2014. Behind Four Walls: Barcelona’s Lost Utopia. Failed Architecture. https://www.failedarchitecture.com/behind-four-walls-barcelonas-lost-utopia/ (Pridobljeno: 11.11.2017.)
  • Križnik, B. 2009. Lokalni odzivi na globalne izzive : kulturni okvir preobrazbe Barcelone in Seula. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede: 245 str.
  • Pallares-Barbera, M., Badia, A., Duch, J. 2011. Cerdà in Barcelona : potreba po novem mestu in zagotavljanju storitev. Urbani izziv 22, 2: 49–63.