Uganda. Ena manj poznanih držav Vzhodne Afrike. Severna soseda Ruande, majhne države, ki je bila konec prejšnjega stoletja prostor razdejanja in genocida in iz katere je veliko ljudi prebežalo čez mejo prav v Ugando. Država neštetih žerjavov in gričev, na katerih gojijo čaj in kavo. Pa tudi država, v kateri sem preživela lansko poletje.

Zgodba nepozabnega poletja se je začela pisati dve leti nazaj, ko smo bili študenti vodarstva obveščeni, da se pripravlja »en hud projekt« v sodelovanju s študenti arhitekture. V sklopu slednjega naj bi sprojektirali in kasneje zgradili prehodni učni dom za otroke z ulice – in to v Ugandi, centru Afrike. Vodarjem sta bili na razpolago dve prosti mesti v skupini enaindvajsetih študentov. Preizkusila sem srečo in se prijavila. Povabili so me k sodelovanju.

Stvari so se začele resno odvijati predlansko jesen, in sicer z začetkom tedenskih srečanj v prostorih Fakultete za arhitekturo, kjer smo pod vodstvom mentorjev in asistentov najprej spoznavali Ugando, tamkajšnjo kulturo in gradbene tehnologije ter skušali novo znanje kar najbolje vplesti v proces načrtovanja, kasneje pa smo s pomočjo sponzorskih, donatorskih in prostovoljnih prispevkov zbirali denar za izvedbo projekta. Nazadnje z letalom za dva meseca odšli v mesto Kabale na jugu Ugande.

Učni center za otroke z ulice v mestu Kabale, Uganda.

In kaj smo počeli? Projekt je združeval tri entitete: FGG UL, FA UL in Alongside Africa, angleško nevladno organizacijo, ki ima svojo izpostavo v Kabaleju že nekaj let. Njihovi prostovoljci pomagajo otrokom in mladostnikom iz socialno ogroženih okolij, ki bi bili sicer prepuščeni sami sebi in najbrž živeli na ulici. V mestu imajo svoje prostore, kjer se varovanci učijo, umivajo, si operejo perilo in dobijo vsaj en obrok dnevno, vendar je otrok preveč. Predstavniki organizacije so bili torej veseli naše ponudbe, da jim pomagamo zgraditi dodaten učni center, ki bi sprejel novih šestnajst varovancev. Po njihovih navodilih in napotkih smo sprojektirali prehodni učni dom z imenom AMASIKO. Center obsega dva objekta na terasasti parceli. Prvi objekt sestavljajo bivalno-učni prostori, soba za administracijo in sanitarije. Drugi objekt je kuhinja. V nadaljevanju je predstavljen potek gradnje po fazah.

Začetek. Po devetmesečnih pripravah smo prvič stopili na gradbeno parcelo – in osupli spoznali, da padec terena, ki ga je buldožer sicer že ravnal, po diagonali še vedno meri skoraj poldrugi meter. Stroški in zanje odmerjen denar so bili natančno preračunani, vendar smo vseeno še za en dan najeli buldožerja, saj bi bila alternativa temu ročni izkop materiala, ki pa bi pomenil velik poseg v terminski plan.

Izravnavi terena je sledila zakoličba obeh načrtovanih objektov: kuhinje na spodnji terasi in bivalno-učnega objekta na zgornji terasi parcele. Naslednja pomembna faza je bilo temeljenje. Izkop zemljine je bil seveda ročen in na tej točki smo bili res zelo hvaležni močnim domačinom, ki so nam pomagali. Skupaj jih je bilo med dvajset in trideset, odvisno od težavnosti in vrste dela, ki smo ga opravljali. Vsekakor so nam bili v veliko pomoč, predvsem zaradi poznavanja lokalnih gradbenih tehnologij. Eden od ciljev projekta je bil namreč uporaba lokalnih načinov gradnje, zaradi česar naj bi bil zgrajeni učni center njegovim bodočim stanovalcem blizu in domač.

Uporaba lokalnih gradbenih materialov. Lepo se vidita modularna zasnova in kombinacija odprtih in zaprtih polj; vmesni prostori se odpirajo in ponujajo pogled na okoliško pokrajino.

Po prvotnih načrtih so bili planirani armiranobetonski pasovni temelji, toda ocenili smo, da bi izdelava armaturnih košev in betoniranje trajali predolgo. Gradbeni mojstri so nam svetovali zidane pasovne temelje iz žganih opek. Takšni opečnati temelji so na tem območju zelo pogosti, zato smo se pustili izučiti lokalnim gradbincem: zidanje temelja se prične v vogalih, redno se usklajuje njihovo medsebojno višino, nato pa se med sosednjima vogaloma napne vrvico in dozida vmesni del.

Pri betoniranju talne plošče smo si pomagali z majhno hruško za mešanje betona. Načrtovano debelino plošče smo skoraj podvojili, ker je bilo mogoče dobiti le zelo grob agregat – ves kamen pridobivajo z ročnim razbijanjem skal – ki bi lahko oslabil tlačno trdnost. Ploščo za glavni objekt smo betonirali po lihih in sodih dilatacijskih poljih, skupaj jih je bilo pet. Tradicionalno so tla ugandskih hiš v bistvu steptana (butana) zemlja; prednosti betonskih tal so enostavno čiščenje in težji vdor vode ter mrčesa.

Varjenje v Ugandi je popolnoma nova kategorija varjenja. Mladi fanti, ki so delali v varilski delavnici (ali bolje: pred njo na ulici) blizu našega hostla v mestu, so varili brez rokavic in z navadnimi sončnimi očali. Iz Slovenije smo sicer prinesli prava zaščitna očala, vendar jih je šef delavnice kaj hitro prodal. Izbira jekla za izdelavo oken in vrat je smiselna: material je odporen, močen in na voljo, čeravno univerzalni profili tam ne obstajajo. Okenski okvirji so bili zvarjeni iz C-profilov. Spodnja četrtina oken je bila oblikovana za prezračevanje, zgornje tri pa zaprte s steklom.

 

 

Najdolgotrajnejši del gradnje je bilo zidanje sten. Za to smo uporabili na zraku sušene opeke iz glinene prsti, ki so jih izdelovali trije delavci kar na lokaciji, drugi štirje delavci pa so izkopavali zemljino zanje. Gre za enostaven postopek, ki pa zahteva veliko moč. Navlaženo mešanico zemljine in cementa se spreša v posebnem kovinskem kalupu. Izdelano opeko se na zraku suši nekaj dni, dokler ne otrdi. Sušene opeke se je vgradilo po interlocking principu, saj ima vsaka opeka spredaj in zgoraj zob, zadaj in spodaj pa utor, v katerega se prilega zob naslednje opeke. Posušenih je bilo okrog 8000 opek.

Za vezivno sredstvo smo uporabili malto in steno ojačali z armaturnim trakom v vsaki tretji vrsti. Podobno kot pri postavljanju temeljev smo tudi tu najprej sezidali vogale, jih popravljali, dokler se njihove višine niso ujemale, in nato zapolnili preostanek stene. Kontrolo višinskega ujemanja sosednjih vogalov smo opravljali po vsaki vrsti; pomagali smo si s cevko, polno vode in primerjali gladino na obeh koncih. Konstrukcijo smo utrdili z betonskim vencem. Zaradi slabše kakovosti uporabljenega materiala je bila nižja tudi trdnost venca. Težave so se pojavile pri vrtanju v venec za pritrditev strešnih leg, dva odkrušena vogala smo morali še enkrat betonirati.

Izdelava strešnih nosilcev se ni vršila na gradbišču, temveč na dvorišču hostla. Za prvi prototip je bil uporabljen težko ukrotljiv evkaliptusov les, ki smo ga nato zamenjali, dodelali pa smo tudi dizajn. Uporaba borovega lesa je delo olajšala, a material je bil daleč od naših standardov: les je bil prevlažen, deske grčave in ukrivljene v več smereh. Izdelanih je bilo 16 nosilcev, od katerih je vsak imel več kot 150 kilogramov. Nosilce smo na lege pritrdili z jeklenimi diagonalami. Ves izpostavljeni les smo premazali z oljem in ga tako zaščitili pred termiti. Lahka trapezna kritina je bila izbrana predvsem zaradi ugodne cene in enostavne vgradnje.

 

Čeprav smo imeli za gradnjo na voljo le osem tednov in smo se spopadali s številnimi izzivi, so bila ob našem odhodu vsa glavna dela zaključena. Lokalni gradbinci so zatem izdelali še omet notranjih sten, muldo za odvajanje padavinske vode in uredili okolico. Zaradi varnosti so okrog parcele postavili visok plot.

Delo na projektu, sodelovanje s tako veliko skupino ljudi in spoznavanje ugandske kulture je že samo po sebi neprecenljiva izkušnja in močna referenca, toda po srečanju z otroki, ki prihajajo v center, ki so vedoželjni in prijazni, čeprav so doživeli strašne stvari, sem lahko samo izredno ponosna na naše delo in vtis, ki smo ga pustili, priložnosti, ki smo jih pomagali omogočiti in ki jih še bomo omogočili.

Tina Hostinger

Fotografije so last humanitarne organizacije Streha za vse (http://strehazavse.org/)