Ko potujemo skozi življenje, se ne oziramo kaj dosti naokoli in ljudem ne dajemo priložnosti, da se predstavijo. Študentom lahko pripišemo, da še posebej v profesorjih vidimo dodatno delo in ne opazimo, kako so lahko pravzaprav zanimivi. Tokrat vam predstavljamo doc. dr. Simono Savšek, profesorico s katedre za geodezijo in od nedavnega tudi novo prodekanjo za študentske zadeve.

Z nekaj besedami bi jo opisali kot zelo natančno, ambiciozno in delavno profesorico, ki ima neizmerno željo izobraziti študente v kompetentne in sposobne inženirje. Morda nam na prvi pogled deluje strogo, vendar se za profesorskim nazivom skriva veliko več.

Dajete vtis odločnosti in studioznosti. Ali ste že od nekdaj tako zavzeti za študij – bi nam izdali, kaj je bil razlog za študij geodezije?

Moj najljubši predmet v šoli je bil matematika, zato sem iskala študij, ki bi vključeval predvsem praktično matematiko. Za študij geodezije me je navdušil znanec – geodet, ki mi je poklic predstavil kot kombinacijo terenskega dela in uporabe sodobne tehnologije. Bila sem ravno prav povezana z naravo in radovedna, da me je uspel navdušiti. Moram priznati, da sem precej trmasto vztrajala pri odločitvi, saj me je svetovalna delavka skušala prepričati, da to ni primeren poklic za dekleta. Na informativnem dnevu sem se dokončno odločila, da je to poklic, ki ga želim opravljati. Res je, da se takrat na fakulteto ni vpisalo toliko deklet kot danes, a je večina uspešno zaključila študij in tudi deluje na področju geodezije.

Kako vidite študij danes v primerjavi s časom, ko ste študirali vi? Ali je morda drugačen tudi pristop študentov do študija?

Razlika je predvsem v tem, da so bile predavalnice nabito polne, saj je bilo vpisanih študentov bistveno več. Prisotnost na predavanjih se nam je zdela samoumevna. Ker ni bilo »pametnih telefonov«, smo se bili prisiljeni več pogovarjati in tako so se stkala številna prijateljstva, ki so ostala do danes. Mislim, da je bilo med nami več sodelovanja in pomoči. Skupaj smo študirali in se zabavali. Ker ni bilo računalnikov, smo večino vaj izdelali ročno in ni bilo možnosti prepisovanja. Študij smo jemali kot »full time job« in praktično nihče ni opravljal študentskega dela. Tisti, ki smo bili motivirani in smo zavzeto študirali, smo se vpisali v višji letnik in enako je tudi danes. Danes želijo študenti hitro doseči cilj, ob številnih možnostih, ki jih življenje ponuja, za izpit niso pripravljeni študirati več kot nekaj dni. Zaradi hitrega razvoja tehnologije so vsebine vse bolj kompleksne in zahtevajo povezovanje različnih znanj, od računalništva in informatike do upravljanja in ekonomike. V tem pogledu so študentje zdaj dosti bolj izobraženi kot smo bili v preteklosti. Diplomanti danes dobijo službe, če so opremljeni s strokovnimi in IKT znanji, hkrati pa so dovolj samostojni in operativni za vodenje projektov. Študentje imajo številne možnosti vključevanja v projektno delo kot npr. po kreativni poti do znanja ali pa se odločijo za študijsko izmenjavo v tujini, o čemer smo mi kot študenti lahko le sanjali.

Zasledila sem, da se izven profesorskih obveznosti na fakulteti ukvarjate tudi s spremljanjem stabilnosti infrastrukture ipd. Bi nam predstavili s čim konkretno se srečujete, za katere projekte gre?

Kot ste že sami opazili, sem po naravi precej natančna, zato ni naključje, da se v svojem znanstveno-raziskovalnem in strokovnem delu ukvarjam predvsem s preciznimi geodetskimi meritvami kritične infrastrukture, kjer se zahteva najvišja dosegljiva natančnost. Ukvarjam se predvsem s spremljanjem stabilnosti pregradnih objektov, kot so hidroelektrarne, nuklearna elektrarna, jezovi in nasipi. Moram priznati, da me poleg pedagoškega dela zelo veseli tudi terensko delo, kjer lahko rešujem konkretne probleme v stroki.

Kakšno se vam zdi pedagoško delo in kako se spopadate s študenti, ko smo v pomanjkanju motivacije in vedoželjnosti?

Kot sem že omenila, so me ob vpisu na študij geodezije skušali prepričati, da naj se raje vpišem na pedagoško fakulteto. Res sem že zelo kmalu začela inštruirati prijatelje predvsem matematiko in fiziko,malo iz potrebe po zaslužku, malo iz veselja. Očitno imam v sebi dovolj vztrajnosti in potrpežljivosti, ki sta nujno potrebni, da si lahko uspešen v tem poklicu. Ko sem diplomirala, sem želela svoje znanje čim prej preizkusiti v praksi. Potem pa se je vse obrnilo drugače. Za diplomsko delo sem prejela Univerzitetno Prešernovo nagrado in sledilo je povabilo, da kot mlada raziskovalka ostanem na fakulteti. Ponudba je bila tako mamljiva, da se ji nisem mogla upreti in moram priznati, da mi v vseh 25 letih ni bilo žal. Študenti me navdihujejo, me s svojimi pričakovanji in vprašanji delajo kreativno in pozorno do ljudi in do stroke. Ko grem v razred, čutim, da je to moje poslanstvo, da sem jim dolžna predati vse, kar sama znam in da sem se tudi zaradi njih dolžna ves čas tudi sama učiti. Ko se včasih v razredu borim proti pomanjkanju motivacije, vedno pomislim na kitajski pregovor: »Povej mi in bom pozabil. Pokaži mi in si bom zapomnil. Vzbudi mi zanimanje in bom razumel«. In takrat vem, da je veliko odvisno prav od mene.

Karierna pot na fakulteti je pred kratkim terjala nov naziv prodekanje. Kako se zaenkrat srečujete z novimi obveznostmi? Imate kot prodekanja v prihodnje kakšne načrte oz. kak zastavljen cilj?

Vloga prodekanje se precej razlikuje od vloge pedagoga, hkrati pa se zelo povezuje. Kot pedagog si odgovoren predvsem za korektno izvedeno pedagoško delo, izven razreda pa se ukvarjaš predvsem z raziskovalnim in strokovnim delom, pisanjem člankov in obiski konferenc. S študenti si povezan na profesionalnem nivoju, želiš jih navdušiti za področje študija, ki so si ga izbrali, spodbujaš jih in motiviraš za uspešen študij in sodelovanje v raznih projektih. Kot prodekanja za študentske zadeve sem verjetno od vseh prodekanov najbližje prav vam, študentom. Želim vas spodbuditi, da bi bili aktivni tudi izven rednega pouka, da bi se vključevali in povezovali v društva, sodelovali pri obštudijskih dejavnostih, se odločili za študijsko izmenjavo v tujino in svojo karierno pot načrtovali že zgodaj. Kot prodekanja lahko s svojim aktivnim delovanjem in posluhom za vaše probleme pomagam izboljšati pogoje za študij, delo in počutje študentov na fakulteti. V svojem programu dela sem izpostavila, da se bom zavzemala za izboljšanje ponudbe neformalnih oblik izobraževanja in druženja ter za povečanje motivacije in odgovornosti študentov do študija. Želim si, da bi s svojim delovanjem pripomogla k promociji študijskih programov in večji prepoznavnosti fakultete v širši javnosti. Za uresničitev teh ciljev je nujno zaupanje med študenti in pedagogi ter ostalimi sodelavci na fakulteti. Le tako bomo lahko vzpostavili odprto in kakovostno komunikacijo, ki je pogoj za visoko motivacijo ter kreativne pristope, ki jih narekuje sodobna družba.

Po vsej verjetnosti imate zadnje čase prav zaradi nove funkcije nekaj manj časa za hobije. S čim se radi ukvarjate v prostem času? Slišala sem, da ste umetniško ustvarjalni?

Kot deklica sem si zelo želela igrati klavir. Ker smo živeli na obrobju mesta, ni bilo možnosti, da bi se popoldan vračala v glasbeno šolo. Kot nadomestilo sem začela brati knjige in pisati dnevnik. Z leti sem začela pisati kratke zgodbe in pesmi. Prav poezija me še danes navdušuje, pomirja dušo, pomaga mi razumeti sebe in vse, kar biva okrog nas. Kot da bi svojo naravoslovno-tehnično naravo skušala uravnovesiti z mehkobo poezije. Življenje je poskrbelo, da sem obkrožena z glasbo, saj hči študira jazz saksofon, sin pa igra kitaro. Sicer pa v prostem času rada sedem na kolo in se zapeljem po bližnji okolici ali grem na pilates. Zelo uživam v kuhanju in pripravi sladic. Največji navdih v življenju sta mi družina in narava, kjer najdem ravnovesje, mir in zavetje.

Sedaj imate možnost, da podelite študentom kakšno misel oziroma nasvet.

Zelo pomembno se mi zdi, da človek ozavesti svoje želje in sledi svojim sanjam. Velik del motivacije je v nas samih, pedagogi, ki nas spremljajo v času izobraževanja, nas lahko le navdušujejo za stvari, ki jih izberemo sami. V življenju se nam lahko zgodi, da izgubimo vse, družino, dom, prijatelje; znanja nam ne more nihče vzeti. Znanje je kot ljubezen, več ko ga imamo, več ga lahko damo. Zato si prizadevajte za temeljito znanje, ki ga boste s povezovanjem znali nadgrajevati in razdajati, sebi v zadovoljstvo in v korist stroke in družbe.

Kot je dejal A. Einstein: »Samo domišljija je pomembnejša od znanja …«