Prvi teden oktobra smo se nekateri sošolci tretjega letnika VOI namesto obiska pouka odločili za popestritev – tako strokovno kot turistično in kulinarično. S Slovenskim nacionalnim komitejem za velike pregrade SLOCOLD smo se odpravili na strokovno ekskurzijo po osrednjih Italijanskih pokrajinah Umbrija in Abruzzo.

V sredo, 4. 10. 2017, zvečer, smo se odpravili na dolgo avtobusno pot proti osrednjem delu italijanskega čevlja, natančneje v osrčje gorovja Apeninov, ki nam jih je turistični vodnik predstavil kot zelo raznoliko, zeleno in ne tako poseljeno pokrajino. Po slikoviti vožnji je sledil že prvi postanek v učilnici podjetja Enel, s katerim se je SLOCOLD dogovoril za oglede petih italijanskih pregrad na tem območju.

Najprej smo poslušali predavanje treh strokovnjakov o vplivih potresov na njihove pregrade. Ker je območje regij Umbrije in Abruzza potresno aktivno, je upoštevanje posledic potresov najpomembnejši faktor gradnje tako zahtevnih objektov. Na tem območju je bilo namreč leta 2009 ter lansko in letošnje leto veliko uničujočih potresov, ki so terjale tudi ogromno žrtev. Grozovite posledice potresa smo si v nadaljnji vožnji mimo mest tudi ogledali.

Po predavanju smo se lotili vožnje po ovinkih do pregrad. Prva pregrada, ki smo si jo ogledali, je pregrada Providenzza, ki je zagonska pregrada za celotno osrednjo Italijo. Nato smo nadaljevali vožnjo do jezera Campotosto, kjer smo se sprehodili po dolgi in mogočni pregradi Sella Pedicate. Sledilo je kosilo v majhni vaški restavraciji, kjer seveda ni manjkalo testenin in drugih kulinaričnih dobrot.

Odrinili smo naprej proti pregradi Rio Fucino, kjer so ravno za časa našega obiska delavci vrtali vrtine v pregrado in na pobočju poleg pregrade za namene raziskovanja varnosti proti posledicam potresa. Nato smo si ogledali še zadnjo pregrado tistega dne, ki pa je imela tudi najbolj slikovit pogled na Apeninsko gorovje. To je bila pregrada Poggio Cancelli. Njena krona je dolga skoraj 500 m! Po ogledu pregrade in njene čudovite okolice smo se odpravili proti kraju Leonesse. Na poti smo opazovali posledice potresa. Peljali smo se mimo mesta Amatrice, kjer so bile posledice najbolj opazne. Videli smo veliko ruševin, razpokanih hiš, uničenih šol in cerkva. Pot smo nadaljevali po zelo ovinkasti cesti, kjer sta voznika najožji ovinek komaj prevozila. Domačini so nas opozorili, da zaradi še bolj ozkih ovinkov v nadaljevanju celotne poti ne bomo mogli prevoziti z avtobusom, zato je voznik zelo profesionalno obrnil in odpravili smo se po drugi cesti. Ker nove poti voznika nista poznala, sta za pomoč prosila kar finančnopolicijo, ki nas je peljala skoraj do mesta Leonesse, kjer smo imeli rezerviran hotel. Tam pa nas je čakala tudi okusna večerja in zaslužen počitek.

Ogled pregrade

Naslednji dan smo začeli s precej sladkim zajtrkom, nato pa smo se že ob osmih odpravili na pot proti še zadnji pregradi, ki smo si jo nameravali ogledati. Imenuje se Scandarello. Čeprav je pregrada zelo blizu mesta Amatrice, ki ga je potres leta 2009 hudo prizadel, pa pregrada prav velikih posledic ni čutila. Se pa opažajo razpoke, ki jih zaposleni stalno nadzorujejo. Tu smo si poleg same pregrade ogledali še druge objekte, ki spadajo zraven. Sprehodili smo se po notranjosti večje in manjše hidroelektrarne, študenti pa smo se odpravili tudi v notranjost same pregrade. Sprehodili smo se po t. i. galeriji, kjer smo srečali dva majhna netopirja!

Po ogledu pregrade smo se odpravili proti mestu L’Aquila. Med potjo nam je turistični vodnik predstavil regijo Lacij, po kateri smo se peljali. Njena velikost je primerljiva z velikostjo Slovenije, prebivalcev pa je tu kar 5 milijonov. Glavno mesto je Rim, vodnik pa nam je povedal tudi nekaj o zgodovini ustanovitve mesta. Nato nam je opisal še nekaj zanimivosti o hrani v tej regiji in o italijanskem načinu prehranjevanja. Seveda je naša lakota takrat postopoma naraščala.

Prispeli smo v L’Aquilo, kjer smo si najprej od zunaj pogledali Basilico di Santa Maria di Collemaggio. V baziliko seveda nismo mogli vstopiti, saj jo trenutno popravljajo. Po strmem klancu smo se nato povzpeli proti središču mesta. Že na poti so bili okoli nas sami mojstri, ki so popravljali stanovanjske objekte in urejali okolico. Mesto je namreč tako kot druga mesta v okolici leta 2009 prizadel hud potres, od katerega prebivalci še niso povsem okrevali. Do nedavnega mesto sploh ni bilo odprto za turiste! Poleg velikega trga, trdnjave z obrambnim zidom in bazilike je naš pogledu vedno zaobjel še vsaj en žerjav.

Po prostem času v mestu, kjer smo si privoščili pravo italijansko kavo, smo se odpravili nazaj v Leonesse do svojega hotela. Pred večerjo smo se nekateri tudi sprehodili tudi po njem. Prebivalci so takrat intenzivno postavljali stojnice za prodajo kulinaričnih specialitet in svojih tipičnih izdelkov. Med vikendom se bo namreč odvijal festival krompirja, zato prebivalci pričakujejo, da bo mesto polno obiskovalcev iz bližnje okolice.

Predavanje o pregradah

Po sprehodu smo odšli na večerjo. Eden od hodov so bile seveda spet testenine, za konec pa nas je pričakalo presenečenje.  Kuharji so namreč samo za našo skupino spekli veliko slastno torto! Dan se je po večernem druženju s praznovanjem sošolkinega rojstnega dne odlično končal.Naslednji dan smo začeli zelo zgodaj. Še pred osmo uro zjutraj smo se odpravili na več kot triurno vožnjo do mesta Siena. Mesto nas je premamilo s svojo polnostjo, vonjem po sveži pici in prečudovito katedralo. Najprej smo se lepo počasi povzpeli do katedrale, si ogledali njeno prečudovito notranjost, nato pa smo se podali do velikega slikovitega trga, kjer smo tako kot drugi obiskovalci mesta legli na tla in brez besed občudovali okolico. Seveda smo si v nadaljevanju privoščili pravo italijansko pico Margarito!

Omamljeni od polnega okusa tako preproste jedi in dobrega vzdušja mesta bi sicer še celo popoldne lahko preživeli tu, a smo morali na pot. Nekoliko naprej od Siene smo se ustavili v majhnem srednjeveškem mestecu San Gimignano. Tu so nas prijazni domačini, ki se ukvarjajo z agro turizmom, popeljali do njihovega vrta, kjer so nas pogostili s tremi vrstami vina in domačimi prigrizki – kruh z različnimi salamami in sirom. Ko smo popili in pojedli, smo se veseli odpravili do avtobusa in na dolgo pot do doma. Utrujeni od poti, vendar polni novih doživetij, smo se pozno ponoči vrnili nazaj v Ljubljano.

Vesna Bertoncelj

Gasilska slika udeležencev strokovne ekskurzije