Vsi poznamo frazo, da ‘’nič ne pade z neba’’. Se pa kdaj zgodi, da nekaj vseeno ‘’pade’’ dobesedno z neba in spremeni vsakdan mnogih ljudi. Kot nekega avgustovskega večera leta 1934, ko je na njivi na Goričkem pristal stratosferski balon.
Max Cosyns

Max Cosyns se je rodil leta 1906. Bil je belgijski fizik,izumitelj in raziskovalec. Postal je direktor Centra za nuklearno fiziko pri Univerzi Libre v Bruslju, kjer je sodeloval pri raziskovanju kozmičnih žarkov. Skupaj z Augustom Piccardjem je leta 1932 s stratosferskim balonom dosegel višinski rekord 16200,73 m, zaradi česar ga je belgijski kralj Leopold odlikoval z redom viteza. Omembe vreden je tudi njegov polet dve leti kasneje. Z enim od svojih študentov Néréejem Van der Elstom je s stratosferskim balonom dosegel višino 16139,77 m. Čeprav jima višinskega rekorda ni uspelo doseči, sta vseeno bila navdušena nad rezultati svojega raziskovanja, saj sta uspela opraviti meritve električnega toka v stratosferi in raziskati značilnosti kozmičnih žarkov. Zanimiv je kraj njunega pristanka; močan veter ju je namreč zanesel z načrtovane poti in pristala sta na ozemlju današnje Slovenije. Njuna pot ju je vodila iz Hour-Havenne v Belgiji, kjer sta vzletela, preko Nemčije in Avstrije do Goričkega. Po izbruhu druge svetovne vojne se je Cosyns pridružil odporniškemu gibanju proti nemški okupaciji. Zaprt je bil v koncentracijskem taborišču Dachau (20 km severno od Münchna). Po vojni je bil sodirektor ekspedicije batiskafa FNRS-2 (batiskaf je prosto potopljiva globokovodna podmornica na lastni pogon) v Dakarju leta 1948. Leta 1954 je odstopil s položaja zaradi objektivne odgovornosti za jamsko nesrečo v Pirenejih, med katero je umrl francoski speleolog. Umrl je leta 1998.

Pristanek v Ženavljah

Zjutraj 18. avgusta 1934 je v vasici Ženavlje na Goričkem pristal stratosferski balon. Neugoden veter v nižjih plasteh ga je odnesel čez Avstrijo. Letalca Max Cosyns in Nérée Van der Elst sta doživela lep sprejem, pri čemer se je posebej potrudil tamkajšnji šolski upravitelj Škergeta, za kar ga je belgijski kralj Leopold odlikoval s kolajno.

Max Cosyns in njegov stratosferski balon.

Letalca sta imela v gondoli radijsko zvezo, s katero sta oddajala podatke o svojem poletu. Vse evropske radijske postaje so se vključile v program poleta. Nekaj dni je bilo tako Prekmurje z balonom vred predmet informacijskih poročil časopisov in radijskih postaj v Evropi in Ameriki. Pokrajina ob Muri in s tem tudi Ženavlje sta zaslovela širom Evrope. Presenetljivo je, da so novinarji natančno opisovali Prekmurje. Letalca sta se nato odpravila v Ljubljano, od tam pa s trimotornim letalom na letališče v Zagreb, kjer ju je odlikoval kralj Aleksander. Od tam sta pot nadaljevala na Dunaj.

Za takratno zakotno Goričko je bil ta dogodek prava senzacija, saj se je poleg različnih poročevalcev, tu nagrmadilo ok. 6.000 ljudi. Po poročanju Murske krajne, so po cestah švigali avtomobili, motorji in kolesarji s tako brzino, da je bil po cestah velik oblak prahu. Dogodek je med prebivalstvom ostal živ desetletja in se je s pripovedovanjem prenašal na mlajše rodove. O tem je pisal tudi pisatelj Milan Vincetič v knjigi Nebo nad Ženavljami. Knjiga je bila tudi osnova za nastanek scenarija za istoimenski dokumentarni film.

18. avgust, ta pomembni dan v zgodovini Goričkega, si je občina Gornji Petrovci izbrala za svoj občinski praznik. Na mestu pristanka stratosferskega balona je bilo leta 1997 postavljeno spominsko obeležje trajne umetniške vrednosti, delo akademskega kiparja, Mirka Bratuše.