Pred slabima dvema mesecema za velikonočne praznike se nas je 30 ljubiteljev morske klime in valovanja odpravilo na nepozabnih pet dni križarjenja po dalmatinskih otokih.

Tri jadrnice – Kant, Goethe in Montserrat – smo se z veliko pomočjo profesorja Golje in treh skiperjev učili krmiliti 14 metrov dolgo jadrnico in obenem neprestano uživali. Domov smo prišli za odtenek temnejši, za ščepec bolj izkušeni in z vrsto novih prijateljev, s katerimi že čakamo na jesen, da se ponovno odpravimo nazaj med delfine in valove.

Po dolgem čakanju v marini v Trogirju in urejanju uradnosti z jadrnico smo se končno odpravili na pot. Morje je bilo mirno in ravno pravšnje za spanje na palubi z vetrom v laseh. Tako sem se kar na enkrat zbudila poleg lepega otočka. To je bil otok Vis in kolikor je še ostalo od dneva, smo si privoščili sprehod do trdnjave čisto na koncu otoka s pogledom na neskončno morje in romantični sončni zahod.

Večerja.

Naslednji dan je po jutranjemu teku sledil izlet s skuterji okoli otoka. Pot smo nato nadaljevali po morju in končno nas je obiskal tudi veter! Začele so se prve prave učne urice jadranja. S sedmimi vozli smo šibali kot strela in prehitevali vse, kar je plulo okoli nas! Bilo je pozno popoldne, ko smo se ustavili v lepem zalivu blizu otoka Hvar in skočili v mrzlo morje. Ker se je dnevu bližal konec, smo se odpravili na pot do zasebnega zaliva na Hvaru sredi ničesar. Deležni smo bili dolge romantične vožnje po oranžno-svetlečem morju!

Po privezu jadrnice je sledila priprava večerje. Kot se spodobi, je bila večerja morsko obarvana, saj smo mornarji, mar ne! Lepo počasi in z užitkom nas je šef kuhinje, prof. Golja, učil pripraviti božansko omako z rakci in testeninami. Medtem smo na sosednji jadrnici že slišali ritme glasbe in petja. Večeru je sledil spoznavni žur do jutranjih ur.

Naslednje jutro smo se kar se da zgodaj odpravili do Starega Grada in se porazgubili po ulicah prijetnega hrvaškega mesteca. Po ogledu starega mestnega jedra smo ponovno razpeli jadra in se prepustili vetru, da nas je odnesel daleč stran do Bola na Braču. Pot je bila dolga in divja, ker pa vožnja naravnost za nas, mornarje, kljub močnejšim sunkom vetra, ni bila dovolj izzivalna, sta nas profesor in skiper naučila zavijati z jadri. Vsak od nas je bil tekom potovanja vsaj dvakrat tudi za krmilom in z občutkom lovil veter ter nas vodil po kar se da najboljši poti. Učili smo se tudi izdelovati vozle, saj je bilo to zelo dragoceno znanje pri privezih na obalo.

Šibali smo torej do Bola na Braču, kjer smo si privoščili sprehod do sladoleda. Veliko časa nismo mogli biti tam, saj nas je čakala še dolga pot nazaj do kraja Bobovišče, kjer smo spali. Bil je dan pred Veliko nočjo, zato smo del rdečega vina namenili tudi namakanju velikonočnih jajc. Tisti večer smo dobili še enega člana posadke – gospoda Stipeta. Ker se tako kot v koloniji spodobi, da vsaka jadrnica drži skupaj, je sledil spopad jadrnic! Kradle so se deske za vstop iz jadrnice, spreminjala so se imena jadrnic, gospod Stipe – strašilo – je potoval po jadrnicah in strašil naokoli … skratka, bil je zelo zabaven večer.

Naslednje jutro je bilo deževno, vendar nas to ni veliko motilo, saj smo se skupaj greli v jadrnici in si privoščili pravi velikonočni zajtrk! Ko smo še v blagem dežju odšli na pot, je naša pozitivna energija kaj kmalu pregnala oblake in sledil je lep sončen popoldan na otoku Veliki Drvenik. Bilo je tako prijetno toplo, da smo se nekateri odločili za večerni te

k in se zgubljali po otočku. Temu je seveda sledil skok v ledeno mrzlo morje!

Tako kot se spodobi, smo zadnji večer primerno proslavili. Člani posadke Jadrnice Goethe so prav za vse spekli ogromno palačink! Družili smo se do jutra, ko nas je predramil zvok motorja. Ker je bilo ponoči morje razburkano, so se sidra vseh jadrnic razrahljala, zato smo se kaj kmalu morali odpraviti nazaj v pristanišče v Trogir. Za piko na i so nas na poti pozdravili delfini, ki so plavali le nekaj metrov stran od nas.

Čeprav je bilo vsem žal, da je bilo tako čudovitega potovanja prehitro konec, že delamo načrte za naslednje jadranje, ki bo že jeseni. Pridruži se nam tudi ti! Ne bo ti žal.

Vesna Bertoncelj