Ko med študenti pogovor teče o vas, je vedno slišati same pohvale. Pohvale gredo predvsem na račun vaših predavanj, ki veljajo za izredno interaktivna in pogosto začinjena s hudomušnimi izjavami, poleg tega pa ste vedno odprti za raznovrstna vprašanja in debate.

Bi nam lahko izdali, kaj vas navdihuje oziroma motivira pri pripravi predavanj? Vam tudi osebno veliko pomeni, da so študenti zadovoljni s prenešenim znanjem? Kaj pa vas na primer moti pri študentih?

Najprej hvala za vabilo. Predavanja se vedno trudim predstaviti nekoliko drugače in čim bolj zanimivo. Pri tem vas želim pritegniti v debato in obdržati vašo pozornost. Tudi če mi uidete na konec predavalnice, bom šel za vami. Če mi uspe obdržati vašo pozornost, bodo namreč ocene prišle same. Če govorimo o tem, kaj me moti, sta to gotovo nezainteresiranost in pomanjkanje kritičnega odnosa do predavane snovi. Študentje ste tisti, ki bi morali dvomiti in imeti svoj prav (in se ga držati do bridkega konca). Učitelji vas sicer lahko usmerjamo, toda prav vi ste tisti, ki boste jutri morali sprejemati odgovorne odločitve. Nekaj preverjenih receptov vam učitelji lahko razkrijemo, a vedno vam pravim, da morate študentje misliti s svojo glavo (»dejmo si prst na čelo«) in si verjeti, ne pa zgolj slediti avtoritetam.

Zakaj ste se odločili ravno za študij gradbeništva? A je to bila vaša prva želja pri vpisu na fakulteto?

V tistih časih je gradbeništvo bilo na vrhuncu. Naša podjetja so uspešno delala v tujini in sodelovala v velikih in pomembnih projektih. Sam sem končal matematično gimnazijo, ob njej pa še srednjo glasbeno šolo na smeri violinist. Oče in brat sta bila gradbenika, pa tudi mati je delala na inštitutu, ki je beograjska različica ljubljanskega Zavoda za gradbeništvo (ZAG). Vstop v gradbeništvo je bil zame tako povsem logičen korak in moja prva izbira. Ker pa se nisem mogel kar tako ločiti od glasbe (še manj od takratne punce), sem srečo poskusil tudi na Glasbeni akademiji. Na sprejemnih izpitih sem končal kot prvi pod črto in bi se tako pozneje sicer lahko vpisal, a je obvezno služenje vojaškega roka vse to spremenilo. Danes lahko rečem, da sem srečno pristal v gradbeništvu. Kdorkoli govori o krizi v gradbeništvu, se mu niti ne sanja, kakšne razmere so na področju glasbe.

Kako se vam zdi študij danes v primerjavi s časom, ko ste študirali vi? V čem so bistvene razlike? Bi se dalo primerjati tudi pristop študentov do celotnega študija včasih in danes?

Pri analizi potresa v laboratoriju.

Študij gradbeništva sem končal na beograjski Fakulteti za gradbeništvo. V času nekdanje Jugoslavije je ta veljala za najboljšo, saj naj bi profesorji imeli največ praktičnih izkušenj. Prav zaradi tega smo jih študentje (vsaj tiste najboljše) bolj poredko videvali. Danes naša fakulteta velja za najboljšo (vsaj v kontekstu raziskovalnih rezultatov) na področju nekdanje Jugoslavije. Na njej so študentom vsi profesorji vedno na voljo, kar je bilo v času mojega študija nepredstavljivo – včasih si moral tako potrpeti nekaj tednov, preden ti je uspelo »ujagati« profesorja. Tu vidim veliko razliko. Sicer pa nočem dajati posplošenih ocen pristopa do študija današnjih generacij študentov. Vse je odvisno od posameznika. Veliko vas je takih, ki že od prvega letnika študij jemljete zelo resno. Prav zaradi vas mi ni vseeno, kakšna so moja predavanja. Nekaj najboljših študentov različnih letnikov (A. Emkić, D. Hekič in M. Lavrenčič) sem tako lani izbral prav zaradi njihovih odzivov na predavanjih in jih vključil v strokovno delo na palači Kazine. Čez poletje so sodelovali z mano, izdelovali arhitekturne posnetke, nabirali izkušnje in naredili prakso.

Zasledila sem, da se izven profesorskih obveznosti ukvarjate tudi s prenovo stavb kulturne dediščine. Bi nam lahko kaj več povedali o tem? S kakšnimi izzivi se tam srečujete?

Že več kot 20 let se ukvarjam z zidanimi stavbami, nekoliko manj pa tudi z diagnostiko konstrukcij. Oboje se je združilo na objektih kulturne dediščine. Do sedaj sem sodeloval pri prenovi več pomembnih objektov (denimo Grad Pišece, Žička Kartuzija, palači Kolizej in Kazina ter Hotel Union), nekaj sakralnih ter veliko manjših stavbenih enot urbane in ruralne arhitekture doma ter v tujini.  Študentom vedno razlagam, da so to pravzaprav pacienti, pri katerih moramo poznati anamnezo, postaviti diagnozo, predpisati terapijo in izvajati kontrolo. Velikokrat se moramo igrati »detektiva« in poskušati dognati, kaj se je skozi čas dogajalo s stavbo. Delo poteka interdisciplinarno, zato se mora človek naučiti, poleg s strokovnjaki klasičnih inženirskih poklicev (denimo arhitekti, strojniki, elektroinženirji),  sodelovati tudi s strokovnjaki različnih drugih strok (kot so arheologi, restavratorji, zgodovinarji, fiziki ali kemiki). Na koordinacijskih sestankih nam zato nikoli ni dolgčas, sestavni del takšnega procesa je kreganje, vedno pa izveš kaj novega. Edina težava je v tem, da si na koncu sam odgovoren za varnost objekta. Te izkušnje poskušam prenesti svojim študentom višjih letnikov.

Pred nekaj leti ste imeli v Newcastlu v Avstraliji predavanje na temo »Masonry building in seismic areas – recent developments and achievement«. Bi nam lahko kaj več povedali o tem, za kakšno predavanje je šlo in o čem ste predavali?

V Sydneyu, Avstralija

Moje sodelovanje z Univerzo v Newcastlu traja že dobrih 15 let. Tam sem dobil svoj prvi podoktorski raziskovalni projekt in od takrat sem z njimi sodeloval večkrat,  predvsem pri podiplomskem študiju in raziskovalnih projektih. Na konkretnem predavanju sem predstavil rezultate svojega dela na ZAG-u s področja sodobnih zidanih konstrukcij – modelne preiskave zidanih konstrukcij na potresni mizi ter preiskave za določanje kriterija robustnosti votlikavih opečnih zidakov. Tudi pri njih potresi predstavljajo izziv, poleg tega pa so tudi na svetovni ravni eni največjih proizvajalcev opek. Frank Gehry je svojo zadnjo mojstrovino v Sydneyju naredil prav v opečni izvedbi (Stavba UTC – »Paper bag«, 2015).

V katero smer gre gradbeništvo danes? Bi lahko priporočili študentom, kam naj se usmerijo? Kaj je trenutno in kaj bo v bodoče najbolj iskano področje gradbeništva?

Pesimistične napovedi kažejo, da bomo do leta 2050 naredili 80 % vseh potrebnih stavb. Po drugi strani je za bližnjo prihodnost (vsaj v Evropi) 70 % gradbenih del napovedanih v segmentu obnove stavb in infrastrukturnih objektov, le 30 % pa na področju gradnje novih. K temu lahko prištejemo še naš odnos do dediščine, ki ga opisuje miselnost »prvih 50 let bo stavba tvoj problem, naslednjih 50 let problem tvojih otrok, potem bo postala dediščina ter razglašena za spomenik.« Mislim, da bomo morali še veliko narediti na področju diagnostike. Naši izračuni kažejo, da se vsak evro, investiran v diagnostiko, desetkratno povrne v fazi izvedbe. Nekaj diplom smo že naredili tudi na temo hkratne energijske in konstrukcijske sanacije stavb – izračuni kažejo, da lahko ob zvišanju investicije za 10 % bistveno zvišamo potresno odpornost stavbe. Tukaj je še BIM in njegova implementacija pri starejših objektih.

Igrate tudi violino. Od kje prihaja ljubezen do glasbe? Koliko časa že to počnete? Ali imate mogoče najljubšega violinista?

Violino igram že od malih nog in sem si z njo v času študija vedno znal priigrati žepnino in dobre počitnice kje v tujini. Kar štiri leta sem profesionalno igral z različnimi skupinami. Z aktivnim igranjem sem prenehal šele potem, ko sem zbral dovolj denarja za svoj prvi računalnik. Skozi leta sem igral še pri Maroltu, snemal s Pešutom (Magnificom) in Katicami (takrat KUD Volk). Danes violino bolj poredko vzamem v roke, še največkrat pred novoletno zabavo na fakulteti, ko s prof. Logarjem sestavimo ad-hoc godalni kvartet in pripravimo kratki mešani program. Najljubši violinist? Težka bo. Vsak je dober na svoj način ali pri neki določeni interpretaciji – Jascha Heifetz v tehniki, David Oistrakh (Tchaikovsky in Brahms),  Itzak Perlman pa je tako ali tako večen. Od nekoliko mlajše generacije pa cenim Anne-Sophie Mutter (Mozart in Dvorak) in Richarda Tognettija (Bach). Ne smem pozabiti prof. Logarja, edinega gradbenika-violinista, ki zna igrati violo in prima vista brati v alt ključu. In pa dobrega prijatelja in sošolca iz srednje glasbene, Igorja Grassellija (»koncertmajsterja« naše Opere).

Kje se vidite čez 10 let?

Če bo sobota – gotovo na Ljubljanski tržnici ob jutranji kavi s prijatelji. Verjetno bom še na fakulteti ali pa tudi ne. Kot že veste, delo na fakulteti obsega poleg pedagoškega še raziskovalno in strokovno delo. Vedno obstaja možnost, da vas delo zapelje še kam drugam, čeprav je pri mojih letih to že malo manj verjetno. Pred petimi leti sem imel ponudbo za QUT v Brisbanu, pa smo se takrat v družini vendarle odločili, da ne bomo spreminjali okolja. V tem času sem začel učiti tudi predmet Stavbarstvo na univerzitetnem študiju, kar pa je zahtevalo ogromno napora, ne samo mojega, temveč celotne katedre. Trenutno sem poleg katedre odgovoren še za delo v Konstrukcijsko-prometnem laboratoriju, ki ga želimo sodobno opremiti. Letos smo prvič izvajali porušne in neporušne preiskave večjih konstrukcijskih elementov v okviru rednega študija gradbeništva višjih letnikov. Odzivi so dobri.

Sedaj pa imate priložnost, da bralcem sporočite nekaj, na kar vas vprašanja niso napeljala.

Veliko vas je takšnih, ki pridete do mene in mi med odmori na predavanjih opisujete, kaj bi radi spremenili na naši fakulteti. Zadeve se nikoli ne bodo same od sebe spremenile, iniciativo morate prevzeti študentje. Učitelji smo na fakulteti zaradi vas in če vam kaj ni všeč – predlagajte spremembe. Zadnji predlog, ki sem ga tako slišal – študentski klub na strehi glavne stavbe na Jamovi 2 – mi je bil všeč.  Jaz sem za.